Aksinja Kermauner

Aksinja Kermauner

(Avtor)

Aksinja Kermauner se je rodila leta 1956 v Ljubljani materi, pisateljici in profesorici, Alenki Goljevšček Kermauner in očetu, literarnemu zgodovinarju, Tarasu Kermaunerju. Leta 1982 je diplomirala na Pedagoški fakulteti, nato se je strokovno izpopolnjevala na Pedagoški in Defektološki fakulteti v Zagrebu, leta 2010 pa zaključila doktorski študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Zaposlena je kot profesorica slovenščine in likovnega pouka na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, od leta 2011 pa tudi kot predavateljica na Pedagoški fakulteti Koper; kjer predava na smeri Inkluzivna pedagogika predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi. Znana pa je predvsem kot pisateljica.

Svojo literarno pot je začela leta 1977 s pesniško zbirko Ples pravljic. Od takrat pa so izšla številna knjižna dela za otroke, mladino in odrasle, kot npr. zbirka knjižic za mlade bralce Izi & Bizi, detektivki (med njimi: Juhuhu pa ena gnila plastenka!; Fuj, pivoled!), mladinski roman Berenikini kodri in roman za odrasle Dnevnik Hiacinte Novak. Veliko se ukvarja s problematiko slepote in slabovidnosti, kar je zaokrožila v delih Kakšne barve je tema? in Tema ni en črn plašč. Leta 2005 je izdala prvo slovensko tipno slikanico Snežna roža, ki je bila razstavljena kot poseben dosežek za otroke s posebnimi potrebami pri Mednarodni zvezi za mladinsko književnost IBBY na sejmu otroške in mladinske literature v Bologni. Enako uspešna je bila s tipno slikanico za slepe Žiga Špaget gre v širni svet leta 2011, ilustracija iz knjige pa je bila celo objavljena na naslovnici kataloga. Napisala je veliko strokovnih člankov o slepoti, piše tudi besedila pesmi glasbeni skupini Slepi potnik. Je soscenaristka televizijske nadaljevanke Čokoladne sanje, ki jo je predvajala TV Slovenija, njen roman Dnevnik Hiacinte Novak pa je bil predstavljen na odru kot prva slovenska gledališka nanizanka.
Aksinja Kermauner je mati štirih hčera in živi v Ljubljani.


Nagrade

  • 1997 – Priznanje Urada vlade RS za invalide za knjigo Kakšne barve je tema?
  • 1998 – Nagrada srebrni aritas za besedno satiro in humor
  • 2004 – Študentska Prešernova nagrada PeF za diplomsko delo Tipna slikanica za slepe
  • 2008 – Uvrstitev romana Berenikini kodri med »White ravens 2008« (Bele vrane) – izbor najboljših mladinskih knjig z vsega sveta in razstava knjige na sejmu v Bologni in nominacija za nagrado desetnica za knjigo Berenikini kodri
  • 2009 – Nominacija za nagrado desetnica za knjigo Orionov meč
  • 2010 – Plaketa Antona Skale (najvišje priznanje Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov)

Bibliografija

  • Ples pravljic (pesniška zbirka) – 1977
  • Kakšne barve je tema? – 1996
  • Koliko sem bila stara, ko sem se rodila? – 1997
  • Polna luna in shujševalna kura – 1999
  • Modrost starodavnega anka – 2000
  • Tema ni en črn plašč – 2001
  • Dnevnik Hiacinte Novak (V znamenju tehtnice) – 2003
  • Dnevnik Hiacinte Novak 2 (V znamenju škorpijona) – 2003
  • Dnevnik Hiacinte Novak 3 (V znamenju vodnarja) – 2004
  • Snežna roža (tipanka za slepe) – 2004
  • Juhuhu pa ena gnila plastenka! (zbirka Izi & Bizi, detektivki) – 2005
  • Fuj, pivoled! (zbirka Izi & Bizi, detektivki) – 2006
  • Berenikini kodri – 2006–2007
  • Smaragdna obzorja: Tanjin ladijski dnevnik – 2007
  • Orionov meč – 2008
  • Zgodba o angelu in hudički – 2009
  • Mario in Daria: lutkovna igrica za najmlajše – 2009
  • Žiga špaget gre v širni svet – 2010
  • Na drugi strani vek: (opis prvoosebne) fenomenološke raziskave – kako je biti slep – 2010
  • Axis mundi = Os sveta: fantastični roman za mladino in odrasle – 2010
  • In zmaj je pojedel sonce – 2011
  • Bela kot galeb – 2014