Aktualno

Se tudi vam dogaja, da je vse težje prebrati knjigo v miru od prve do zadnje strani? Prebrati prav vse besede, brez izpuščanja – brez iskanja smisla in razmišljanja, kaj bo konec?

Najbrž lahko rečem, da ima vsak od nas vsaj eno pametno napravo – TV, računalnik, morda tablico, skoraj zagotovo pa telefon. Naprave seveda uporabljamo za marsikaj, med drugim tudi za sprostitev.

Naslov letošnjega festivala Bralnice pod slamnikom mi je dal misliti o čustvih v knjigah. Jih opazim med branjem? Sem pozorna ali preveč osredotočena na zgodbo? Da bi raziskala to področje, sem posegla po knjigah, ki sem jih brala v zadnjem času.

Z vlakom iz Ljubljane do Domžal in obratno se večkrat peljem. Redkokdaj pa v tistih najbolj frekventnih urah, zadnjič pa sem se vračala iz Ljubljane malce čez tri in se torej povzpela na nabito poln vlak. Večinoma dijaki in študentje, pa tudi nekaj nas delovnih ljudi. S seboj nisem imela knjige, pa niti nisem imela želje, energije ali motivacije za branje in tako sem lahko opazovala ljudi na vlaku.

V svojih zapisih in razmišljanjih se pogosto vračam v zgodovino – en razlog je najbrž nostalgične narave, drugi pa ta, da se kot oče pogosto spominjam svojega odraščanja, vzgoje, dogodivščin, šole, prijateljstva in še česa.

Manj je več, je vedela že Coco Chanel, ko je svojim strankam in sledilcem razlagala, da je bolje manj nakita, manj barv in manj okraskov na telesu kot preveč. In da je manj tudi zares več, vse bolj ugotavljamo v današnjih časih, ko se na lastni koži zavedamo, da nam vse več potrošništva in materializma ne prinaša sreče (temveč celo obratno) in da se naš planet utaplja v naših odpadkih ter je zato tudi čas za trajnostne rešitve.

December je praviloma mesec, ki me vsako leto pahne v nekakšno malodušje, lahko bi rekel celo na rob depresije. To je mesec, ko za razliko od trgovcev in skladišč, naredim osebno inventuro. Ozrem se v iztekajoče se leto in razmišljam …

Moji prvi spomini na knjižni sejem so iz osnovnošolskih dni, ko smo se gruča otrok iz Domžal do Ljubljane pripeljali z vlakom, se nato sprehodili do Cankarjevega doma in bučno stopili skozi vrata. Nagajivi, polni energije in veselja smo tekali med knjigami. Prepričana sem, da »šolski dnevi« na knjižnem sejmu niso enostavni za knjigotržce, založnike in prodajalce, saj otroci ne kupijo veliko knjig, naredijo pa velik, a prikupen nered.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nam je neki lik (bodisi v knjigi ali filmu) bolj všeč kot drugi in zakaj včasih (potiho) navijamo za negativce? Vsaj v filmu nas mogoča prepriča igralec/igralka, morda že na začetku storjena krivica, ki se bo pokazala šele ob koncu. Kaj pa v knjigah?

Miš založba je v slovenščino prevedla že več kot 120 del, ki so jih ustvarili avstralski pisatelji in pisateljice. Trikrat pokopana pa je nekaj posebnega – knjiga je namreč raziskovanje avtoričine lastne preteklosti, ki ugotovi, da ima korenine tudi v Sloveniji, njena babica pa je bila aleksandrinka. To je zgodba o preteklosti in sedanjosti, zgodba iskanja samega sebe, predvsem pa je to pripoved o pripadanju. O pripadanju človeka koščku zemlje, ki mu lahko rečeš dom. Z avtorico sva se pogovarjali o nastajanju knjige in njenih preteklih ter bodočih pisanjih.