Kje si?
Print Facebook Marta Bartolj

Kje si?

24,95 EUR (trda vezava)
V košarico
Poštnina je brezplačna

Slikanica brez besed otroke in starše vabi na razburljivo domišljijsko potovanje, na katerem se lahko vsakdo uri v pozornem opazovanju in spotoma ustvarja svojo zgodbo o dogajanju in likih. Tudi po tem, ko obrnemo zadnjo stran, podobe lahko še naprej vztrajajo z nami kot odlično izhodišče za pogovor o ... tako rekoč vsem, kar nas obdaja in usmerja naša življenja.

O delu

Knjiga kaže na moč preprostih dejanj, s katerimi postanemo ljudem zgled, predstavlja klic k sodelovanju. Naslov knjige Kje si? povzema vsebino zgodbe, kjer eno dobro dejanje spodbudi drugega in tako nastane veriga dobrih dejanj. Hkrati pa predstavlja naslov tudi vprašanje posamezniku, kje stoji kot človek.

Za delom pa poleg globoke sporočilne vrednosti leži tudi zanimiva zgodba o njegovem nastanku. Ilustratorka je vanj vpletla like in zgodbe iz realnega življenja - psičku na naslovnici je v resnici ime Brko, njegov nesrečni začetek pa je imel izjemno srečen konec. Svet je poln drobnih, neopaženih dejanj prijaznosti, ki včasih priromajo tudi med platnice. Brko se je že odkril v knjigi, morda pa se najde še kdo.

V okviru nagrade Kristine Brenkove 2018 je slikanica prejela posebno priznanje za izvrstno slikanico brez besedila.

 

Ilustrator: Marta Bartolj
Kategorije: Slikanice
Poreklo: Slovenija
Zvrst knjige: Slikanica
Priporočena starost: za vse starosti
 
Vezava: trda vezava
Obseg: 76 strani
Dimenzije: 165 mm x 200 mm x 16 mm
ISBN 13: 9789612722821
Datum izdaje: februar 2018

Recenzije

Marta Bartolj: Kje si?

Katja Ceglar: Recenzija ob razstavi v Galeriji KUD Krka Novo mesto (11. december 2018 do 7. januar 2019), 15.07.2020

Kje si?

Marta Bartolj se vsa leta svojega ustvarjanja posveča izključno ilustraciji, in to v različnih klasičnih risarskih in slikarskih tehnikah – svinčnik, tuš, akvarel, tempera, gvaš in akril. Obsežen del njenega opusa je narejen tudi v računalniški oziroma digitalni tehniki. Skozi različna časovna obdobja, številna naročila in ilustracije knjižnih besedil je izoblikovala osebni slogovni izraz, ki trenutno kulminira v slikanici Kje si? in ga ne moremo postaviti samo na en imenovalec. V različnih tehnikah, ki jih uporablja, in v pestrosti izrazov, ki jih prilagaja vsebini upodobitev, dosega tudi različne slogovne izraze. Omeniti velja njene ilustracije v pravkar izdani knjigi Pesmi in leta Toneta Pavčka (2018, Miš založba), ki so ustvarjene v spet novem izrazu. To jasno kaže, da se Marta ne omejuje in ukaluplja, temveč se v likovnem izrazu prepušča kreativnemu navdihu in prostemu toku ter izrazu, ki ga motivira trenutni splet okoliščin.

V bežnem pogledu v preteklost ilustracije na Slovenskem vidimo, da se kot likovna zvrst v tisku začne razvijati v Valvasorjevih upodobitvah v 2. polovici 17. stoletja. V knjigah in časopisju se do začetka 20. stoletja uporabljajo tuje, predvsem nemške grafične predloge. V tem času se v domačem prostoru postavijo temelji ilustracije kot samostojne likovne zvrsti, ki se hitro razvija in doživi razcvet zlasti po 2. svetovni vojni, po ustanovitvi ljubljanske likovne akademije. V povojnem obdobju, ki v skladu z družbenimi spremembami in napredkom prinese tudi povečano ustvarjanje v književni umetnosti in založniški dejavnosti, umetniki socialni realizem preoblikujejo v bolj prefinjene stilizirane osebne izraze. Med mladimi umetniki se začnejo uveljavljati ženske, ki v nekaj desetletjih kljub nekaterim izjemnim ilustratorjem postanejo pomembne nosilke te umetniške zvrsti.

Slikanice so otrokov prvi neposredni stik z umetnostjo. Z ilustracijami pravljic, pripovedk, pesmi in drugih besedil mu odpirajo pot v svet literature, likovne umetnosti in ostalih vizualnih umetnosti. Prevod latinske besede illustrare je razsvetliti. Ilustracija dejansko ustvarja nova prizorišča naših domišljijskih svetov in z besedilom soustvarja poetiko slikanice. Redkejši so primeri slikanic brez besedil. In ena izmed takšnih je Martina Kje si?

Pri ilustracijah knjižnih predlog se ilustrator vedno prilagaja besedilu, ki narekuje ilustriranje ključnih pripovednih poudarkov. Čeprav se morda v prvem trenutku zdi, da je ilustracija v smislu neposrednega likovnega uprizarjanja pripovedi zelo enostavna likovna zvrst, je v resnici pravzaprav nasprotno. Ilustrator mora tankočutno prisluhniti besedilu in upodobiti ključne poudarke. Primarna omejitev je obseg knjižne izdaje in znotraj tega število ilustracij. Nemalokrat je treba v eno sliko oziroma na eno stran umestiti več pripovednih trenutkov, kar zahteva veliko domiselnost v posameznih kompozicijskih zasnovah in smotrnost prehodov med pripovednimi prizori. Likovna podoba se vedno podreja besedilu. V slikanici pa je vsa pripoved narisana.

Marta Bartolj v Galeriji Krka razstavlja ilustracije iz slikanice Kje si? (2018, Miš založba), ki je slikanica brez besedila in obsega kar 72 strani. Prvotno različico je zasnovala pod naslovom Dejanja govorijo, podaj naprej že med študijem na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Umetnici je dana popolna konceptualna svoboda, saj je slikanica v celoti avtorski projekt – od izhodiščnega idejnega koncepta do končnega umetniškega izdelka.

Naslov Kje si? ima dvojni pomen oziroma dvojno naslavlja. Zgodba pripoveduje o iskanju izgubljenega psa, hkrati pa skozi nizanje pripovednih prizorov bralca oziroma gledalca ves čas sprašuje, kje je sam, kje je njegova pozicija, pozicija človeka v okviru uprizorjenih družbenih dejanj. Umetnica je želela ustvariti zgodbo, ki kaže na pomen vzornika in zglèda v družbi v okviru negovanja osnovnih družbenih vrednot, ko lahko z malenkostnimi in preprostimi dejanji, ki jih zmore vsakdo, tako odrasel kot otrok, pomagamo ljudem, ki so v stiski, živalim, ki so v težavah in nemočne brez nas, ter v skrbi za čisto okolje.

Slikanica je ustvarjena v mešanih tehnikah akrila, akvarela in svinčnika. Vsi prizori imajo enotno naslikano ozadje z diskretno pikčasto teksturo, ki na vsaki ilustraciji soustvarja specifičen ambient. Slikanica je v osnovi monokromna. Razen posamičnih detajlov pastelnih tonov osnovnih barv, katerih funkcija je usmerjanje pripovedne pozornosti, so prizori v črno-belih niansah. Gledalčevo osnovno pozornost pa od začetka do konca slikanice usmerjajo rdeče obarvani detajli, ki nas kot rdeča nit nevsiljivo vodijo od prizora do prizora. Zaradi pretanjenega niansiranja in razgibanega kompozicijskega členjenja posameznih in medsebojno navezujočih se prizorov barv niti najmanj ne pogrešamo. Posamezni prizori so naslikani v različnih perspektivah, kar ustvarja bogato dinamiko celotne slikanice. Vsak prizor je naslikan s popolno potankostjo. Posamezni prizori so uokvirjeni na že omenjene teksturne pikčaste podlage, tu in tam pa kakšen del ilustracije premišljeno »pobegne« čez rob ter ustvari domiselno povezavo med dvema ilustracijama ali pa samo prispeva k bogatejši razgibanosti in sproščenosti v nizanju prizorov. Pripoved tako obsežne slikanice bi lahko primerjali z animiranim filmom v tehniki stop motion. Tudi prizori so skorajda filmsko kadrirani in upodobljeni v različnih planih, od totalov do detajlov, ter si sledijo v smiselnih sekvencah. Bistvena razlika med filmom in slikanico je seveda ta, da je slikanica neprimerno manj obsežna, predvsem pa, da lahko gledalec/bralec sam narekuje tempo ogleda z listanjem strani in izbiranjem dolžine časa, ki ga bo namenil posameznemu prizoru in svoji nadaljnji interpretaciji.

Gledalec ob »branju ilustracij« sam ustvarja zgodbo. Razvija domišljijo, ustvarja nove ideje in razvija lastno etiko. Hkrati razvija občutek za lepó in likovno estetiko. Slikanica je vsebinsko in likovno harmonično uglašena. Pripoved od prizora do prizora, od začetka do konca gladko teče. Lahko jo še in še prelistavamo, od začetka do konca. Četudi jo samo naključno odpremo, nam bo vsak prizor ponudil več iztočnic za nadaljnjo interpretacijo. Predvsem pa razkriva pozornost, prijaznost, sočutnost, ljubeznivost, toplino in medsebojno bivanjsko soodvisnost.

Marta Bartolj je z obsežnim in kompleksnim delom ustvarila slikanico, ki prikazuje moč preprostih dejanj, s katerimi smo lahko drugim za vzgled, in kličejo k nesebičnem sodelovanju. Knjiga Kje si? je preprosto lepa. In prav v tej preprostosti je njena moč, ki se izraža v tem, da nas s svojo čistostjo kliče, naj še in še posegamo po njej.

Marta Bartolj: Kje si?

Larisa Javernik, Orbis pictus, 08.12.2018

IMG_0523

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

fullsizeoutput_fee

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.

Oglejte si tudi

Spletno mesto uporablja piškotke, ki služijo izboljšanju uporabniške izkušnje. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. (Več informacij)
Se strinjam