Akcija
Kje si?
Print Facebook Marta Bartolj

Kje si?

24,95 EUR (trda vezava)
V košarico
Poštnina je brezplačna

Slikanica brez besed otroke in starše vabi na razburljivo domišljijsko potovanje, na katerem se lahko vsakdo uri v pozornem opazovanju in spotoma ustvarja svojo zgodbo o dogajanju in likih. Tudi po tem, ko obrnemo zadnjo stran, podobe lahko še naprej vztrajajo z nami kot odlično izhodišče za pogovor o ... tako rekoč vsem, kar nas obdaja in usmerja naša življenja.

O delu

Knjiga kaže na moč preprostih dejanj, s katerimi postanemo ljudem zgled, predstavlja klic k sodelovanju. Naslov knjige Kje si? povzema vsebino zgodbe, kjer eno dobro dejanje spodbudi drugega in tako nastane veriga dobrih dejanj. Hkrati pa predstavlja naslov tudi vprašanje posamezniku, kje stoji kot človek.

Za delom pa poleg globoke sporočilne vrednosti leži tudi zanimiva zgodba o njegovem nastanku. Ilustratorka je vanj vpletla like in zgodbe iz realnega življenja - psičku na naslovnici je v resnici ime Brko, njegov nesrečni začetek pa je imel izjemno srečen konec. Svet je poln drobnih, neopaženih dejanj prijaznosti, ki včasih priromajo tudi med platnice. Brko se je že odkril v knjigi, morda pa se najde še kdo.

V okviru nagrade Kristine Brenkove 2018 je slikanica prejela posebno priznanje za izvrstno slikanico brez besedila.

 

Ilustrator: Marta Bartolj
Kategorije: Slikanice
Poreklo: Slovenija
Zvrst knjige: Slikanica
Priporočena starost: za vse starosti
 
Vezava: trda vezava
Obseg: 76 strani
Dimenzije: 165 mm x 200 mm x 16 mm
ISBN 13: 9789612722821
Datum izdaje: februar 2018

Recenzije

Marta Bartolj: Kje si?

Larisa Javernik, Orbis pictus, 08.12.2018

IMG_0523

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

fullsizeoutput_fee

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.

Oglejte si tudi

Spletno mesto uporablja piškotke, ki služijo izboljšanju uporabniške izkušnje. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. (Več informacij)
Se strinjam