Middlemarch
Print Facebook George Eliot

Middlemarch

65.90 EUR (Trda vezava)
Naročilo
Brezplačna poštnina

Roman se dogaja v izmišljenem mestu Middlemarch v letih 1830 do 1832. V mestece pisateljica naseli Dorotheo Brooke, mlado idealistko, ki jo iskanje intelektualne zadovoljitve pripelje v zakon s pedantnim znanstvenikom Casaubonom; pa očarljivega, a netaktnega dr. Lydgata, kateremu zavoljo poroke z lepo Rosamund in eksperimentiranja pri zdravljenju ljudi grozi, da se mu bo kariera sesula v nič; ter hinavsko vernega Bulstrodea, ki skriva škandalozno kriminalno preteklost. Vse do konca ne izvemo ali ti ljudje najdejo svojo srečo ali pa njihove slabosti uničijo tudi njihove sanje.

Roman je eno najpomembnejših literarnih del nastalih v Angliji, za katero je zagotovo zgolj njen obseg (60 avtorskih pol) vzrok, da doslej še ni bilo prevedeno v slovenski jezik. Ni naključje, da je roman Middlemarch izšel po Thackerayjevi in Dickensovi smrti (slednji je občudoval pisanje George Eliot) in sicer v letih 1870-1872 v osmih zvezkih. Podnaslovljeno z 'študija provincialnega življenja' je delo s svojim realizmom svetove daleč od Semnja ničevosti in Velikega pričakovanja. Virginia Woolf ga je opisala z besedami 'sijajna knjiga, ki je s svojo nepopolnostjo eden redkih angleških romanov napisanih za odrasle'. Danes svetovni literarni kritiki roman uvrščajo med najboljše romane njegove dobe in svoj prostor ima tudi na lestvicah najboljših romanov vseh časov. V njem se prepleta več zgodb z velikim številom junakov in ne glede na to, da se pripovedovalec do junakov distancira, sledi številnim podtemam kot so položaj žensk v družbi, idealizem in sebičnost, religija in hipokrizija, politične reforme in izobraževalni sistem.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Prevod: Meta Osredkar
Kategorije: Leposlovje
Obseg: 952
Dimenzije: 150 mm x 230 mm x 100 mm
ISBN: 978-961-272-196-1
Datum izdaje: 1. 11. 2015
Poreklo: Velika Britanija
Vezava: Trda

Recenzije

Žensko čutenje, skrito za moškim imenom

Delo, Jožica Grgič, 10.11.2015

Prav nenavadno je, da smo knjigo iz tridesetih let 19. stoletja, ki je absolutna klasika in velja za eno tistih del, ki jih je v življenju treba prebrati, v slovenščini dobili šele te dni. Bolje­ pozno kot nikoli, je treba­ reči o romanu Middlemarch z avtorskim podpisom George Eliot.

Da to dragoceno knjigo iz viktorijanske dobe lahko beremo v slovenščini, sta zaslužni založba Miš, ki je poskrbela tudi za prevode manjkajočih del Jane Austen, in seveda prevajalka Meta Osredkar. Večina poznavalcev književnosti uvršča Middlemarch med najboljše v angleščini napisane romane vseh časov. In kadar sodobne pisatelje sprašujejo po kultnih delih svetovne književnosti, skorajda brez izjeme navajajo Middlemarch.

Izpod peresa George Eliot smo doslej v slovenščini lahko brali le romana Mlin na reki Floss iz leta 1860 in Silas Marner: tkalec iz Raveloeja iz 1861. Middlemarch je izšel desetletje pozneje.

Da bi se izognili nesporazumu, je treba povedati takoj: George Eliot je bila ženska. Že v zrelih letih si je izbrala nedvoumno moško ime. Resda ni nosila moških oblek, kot jih je pogosto francoska pisateljica George Sand, bila pa je globoko prepričana, da je moško ime za založnike in bralce prepričljivejše od ženskega.

Mary Ann Evans

George Eliot je bila torej rojena kot Mary Ann Evans leta 1819 v Angliji, njen oče je bil upravnik posestva. Oče si je želel, da bi bili tudi hčeri izo­braženi, kar takrat ni bilo običajno, in s sestro sta obiskovali šolo za dekleta. Skoraj vse 19. stoletje ženske niso mogle na univerzo, bile so izolirane v svojih hišah, spremljane na potovanjih in omejene pri sklepanju prijateljstev. Hitro se je pokazalo, da je Mary Ann Evans nadarjena za pisanje, posebej jo je zanimala filozofija.

Rada je brala dela francoskih in nemških filozofov in začela delati kot prevajalka iz nemščine za več časopisov. Neutrudno je brala tudi leposlovje ter se učila tujih jezikov. Pisala je tudi književne kritike. Oče je po smrti 30-letni hčeri zapustil lepo premoženje in odločila se je, da ga bo porabila za potovanja. Po vrnitvi v Anglijo se je ukvarjala z novinarstvom, iz provincialnega mesteca se je preselila v London, bila pomočnica urednika filozofskega časopisa Westminster Review.

Med občudovalci tudi kraljica

Ko je bila stara 39 let, se je odločila posvetiti izključno literarnemu pisanju in začela uporabljati psevdonim George Eliot. Njeni prvi trije romani – prvi je bil Adam Bede, sledila pa sta zgoraj omenjena – temeljijo na spominih na otroštvo in deklištvo v grofiji Warwickshire. Knjige so doživele velik uspeh, tudi kraljica je občudovala delo Georgea Eliota. Ko je izšla njena prva knjiga, so jo brali tudi mnogi pisatelji, a le Charlesu Dickensu se je nekaj zdelo sumljivo. »Če je to napisal moški, je to edini moški na svetu, ki popolnoma obvlada ženski um.«

V malone vseh opisih njenega življenja je omenjena njena zunanjost. Imela je precej veliko glavo za svoje telo, za katero je skrbela z igranjem tenisa in badmintona, in zelo dolg nos. Pisatelj Henry James jo je opisal kot »veličastno grdo žensko globokega glasu«. Desno roko je imela vpadljivo daljšo od leve. Neprivlačnost njenega obraza so preglasile njene oči, polne sijaja in topline. Prav čudežna pa je bila moč njene osebnosti, ljudi je prevzemala s svojo pojavnostjo, šarmom, inteligenco. V intelektualnih in umetniških krogih je bila zelo cenjena, družila se je s Franzem Lisztom, Robertom Browningom, Henryjem Jamesom, Ivanom Turgenjevom ...

Ljudje so se zgražali

Ljudje so se nad njo zgražali in večina prijateljev jo je zapustila, ker je neporočena živela s filozofom in literarnim ter gledališkim kritikom Georgeom Henryjem Lewesom. Ta se z njo ni mogel poročiti, ker je bil že poročen, vendar sta se z ženo dogovorila za odprto zakonsko zvezo. Lewes, izvrstni poznavalec književnosti, je imel neprecenljiv vpliv na njeno ustvarjanje. Njegova nenadna smrt po dveh desetletjih zveze je bila zanjo hud udarec, zaprla se je v hišo in vdala obupu.

Med prvimi ljudmi, ki jih je sprejela, je bil veliko mlajši prijatelj in njen finančni svetovalec, 39-letni John Walter Cross, dve desetletji mlajši od nje. Mary Ann je pri 61 letih z njim stopila pred oltar in spet spremenila ime, postala je Mary Ann Cross. Ljudje so se spet zgražali. Po le nekaj mesecih skupnega življenja je umrla (1880).

Življenje je zapleteno

Najpomembnejše delo Middlemarch o življenju v istoimenskem ­izmišljenem provincialnem mestecu odlikuje predvsem psihološki realizem. Liki v romanu so dosledno moralni, spoštujejo običaje svojega časa skladno s strogo vzgojo v pobožnem duhu. Vendar pa nenavadna ljubezen dekleta Dorothee najde kompromis med strogimi družbenimi konvencijami in pravimi čustvi. Avtorica prikazuje človeško življenje kot sila zapleteno, polno nepričakovanih obratov in presenečenj, kot sila žalostno in hkrati veselo.

Dekleta se še vedno istovetijo z Dorotheo, naivnim in odločnim dekletom, lačnim znanja in širjenja obzorij. Ker ji formalno šolanje tega ni moglo dati, se poroči z veliko starejšim Casaubonom, zmotno prepričana, da se bo ob njem lahko izobrazila in da je čudovito, če je tvoj mož vrsta očeta, ki bi te lahko naučil celo hebrejsko. Pokazalo se je namreč, da Casaubon ni tak, za kakršnega ga je imela Dorothea, in da je posvetil življenje jalovemu in nesmiselnemu intelektualnemu projektu.

Književnost žensk

George Eliot je Middlemarch posvetila svojemu partnerju Lewesu, ki ga je tako cenila, da si je po njem izbrala psevdonim. V posvetilu je napisala: »Dragemu možu Georgeu Henryju Lewesu v devetnajstem letu najine blagoslovljene zveze.« Rojstvu romanopiske v njej je botroval prav on, eden redkih, ki je verjel v književnost, ki so jo pisale ženske.

»Pojav ženske na področju književnosti je pomembno dejstvo. [...] Napredovanje ženske književnosti obljublja ženski pogled na svet, žensko izkušnjo: z drugimi besedami, nov element,« je napisal, še preden se je pojavila George Eliot in ko je že odigral pomembno vlogo kot kritik, svetovalec in prijatelj Charlotte Brontë, Geraldine Jewsbury, Harriet Martineau, Elize Lyinn Linton in še nekaterih pisateljic. Bil je glavni prevajalec George Sand v Angliji.

Pamet in izobraženost zadoščata?

Novo obdobje za tedaj še Mary Ann Evans, staro več kot 30 let, se je začelo pozimi leta 1854, ko je Lewesu, ko sta bila skupaj v Nemčiji, prebrala nekaj strani, v katerih je, kot je zapisala, »opisala vas v grofiji Staffordshire in življenje na okoliških kmetijah«, kjer je bil dom njenega očeta in kamor je kot otrok hodila obiskovat sorodnike. Te strani njenih spominov so Lewesu zadostovale, da jo je začel spodbujati, naj napiše roman. Vanjo je verjel toliko bolj, ker je bila zelo izobražena. Pa vendar – bo sposobna povedati zgodbo?

»Celotna filozofska in književna izobrazba, ki jo pisatelj prenese v svoje delo, lahko to delo naredi­ bolj kakovostno, pa vendar ga ne bo naredilo boljši roman,« je zapisal Lewes v članku o Jane Austen leta 1859, ki jo je nadvse cenil. Jane Austen, je menil Lewes, je »mojstrica umetnosti dramaturške prezentacije«, edine in usodne lastnosti romanopisca, ki manjka George Eliot.

Zato jo je prisilil, da je od februarja do septembra 1857 prebrala vse romane Jane Austen, skupaj z njim, počasi in na glas. Zanjo je bilo to koristno, čeravno sta si pisateljici po družbenem položaju in pisanju različni, da si bolj ne bi mogli biti. Se je pa George Eliot morda po zgledu Jane Austen odločila, da bo pisala o ljudeh, ki se jih je spominjala iz otroštva.

George Eliot je bila po smrti nekaj časa pozabljena, danes pa jo kritika šteje med utemeljitelje angleškega in evropskega psihološkega romana.

Pa še podatek, ki bo morda v času, ko ima vse več ljudi težave z dolgotrajno koncentracijo, komu vzel pogum za branje romana, kar bi bilo škoda: Middlemarch je izšel v dveh delih na skupaj skoraj tisoč straneh. Kot nalašč za dolge zimske večere ali poletno počitniško branje. Oprema knjige (Anže Miš) je na prvi pogled nenavadna, ker je drugačna od večine, kakršnih smo danes vajeni, vendar knjigi in njenemu obdobju izvrstno pristoji. Lepo je, da je založba posvetila pozornost tudi podobi.

http://www.delo.si/kultura/knjiga/zensko-cutenje-skrito-za-moskim-imenom.html

Oglejte si tudi