Pokrajina slovesa je zgodba o soočanju s krivdo določenega naroda glede preteklosti, o spravi med preteklostjo in sedanjostjo, o spravi med mladimi in starimi ter med belci in staroselci temne kože.
Max Otto, starejši nemški profesor, po ženini smrti in ob zavedanju, da ne bo nikoli napisal pomembne zgodovinske študije, razmišlja o končanju svojega življenja. Ko pa na konferenci, kjer predava, spozna mlajšo, živahno in podjetno avstralsko profesorico aboriginskega rodu Vito McLelland, se njegovo življenje naenkrat spremeni. Max odpotuje v Avstralijo k Vitinemu stricu, aboriginskemu starešini Dougaldu Gnapunu. Med njima se razvije globoko prijateljstvo, ki ne le da Maxovemu življenju podeli novo vsebino in smisel, pač pa mu utemelji tudi pomembnost resnicoljubnosti v procesu pomirjenja s svojo in svoje dežele preteklostjo. Max pomaga Dougaldu zapisati zgodbo njegovega starega očeta, med pisanjem pa se sooča z vprašanjem: ali bo tisto, kar bo napisal o tem, kar ve, zgodovinsko dejstvo ali fikcija? Mar zgodovina opredeljuje tisto, kar smo? Ali pa je to zgodba, ki si jo pripovedujemo sami sebi; nas to mar določa? Miller nam v knjigi pokaže, da je to uganka z globokimi posledicami, rešitev pa prepušča bralcu.
