Akademik prof. Taras Kermauner je o Kristijanu Mucku in njegovem delu Vehikel dejal naslednje: »Dramatik vrta neusmiljeno in razkraja konvencionalne tipe mišljenja oziroma dojemanja sveta. Človek je v Muckovem interpretativno-vrednostnem sitemu homo multiplex, nosilec več eksistenc in vlog. [Zato se pod glavnimi junaki v Muckovi drami] odpira praznina, a tudi prostor za meditiranje o transcendentnem.« Čeprav gre za na prvi pogled nerealistično delo, pa se njegovi liki, in posledično tudi bralci, soočajo s temeljnimi vprašanji o smislu življenja.
Turni smučarji se zaradi obilnega sneženja zatečejo v kočo čudaškega in skrivnostnega Tésnikarja. Zaradi samote je veliko premišljeval in se dokopal do številnih pomembnih, in za smučarje težko razumljivih spoznanj: o onostranstvu, o uničenju, o žrtvi. Gostje komaj sledijo Tésnikarjevim besedam, a njegove besede jim vseeno pridejo do živega ter se začnejo na nek način notranje spreminjati in dobivati različna imena. Katero pa je res pravo?
