Recenzije

Zares večplastna knjiga, ki bo v otroških glavah poskrbela za vrtinec vprašanj in zvrhano mero radovednosti.

Zemljevid obžalovanj (v odličnem prevodu Jedrt Maležič) zanimivo prikaže razpetost ženske med dvema osebama, ki ju ljubi, vsako na svoj način in se ne more odločiti, katero bolj oz. toliko, da bi se drugi za vedno odrekla in odšla stran. Avtorica se pravzaprav na nobeni točki ne postavi na nobeno stran – ves čas visi tisti »kaj bi, če bi«. Knjiga, o kateri se lahko pogovarjate ure in ure, razmišljate in pridete do zaključka, da razmišljate o lastnem življenju.

Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.

Kartonka Koko mesto je čudovita in zelo zanimiva knjiga iskalnica in kot prej omenjeno delo slovenske avtorice in ilustratorja. Zasnovana je tako, da skupaj z otroki na veliki ilustraciji različnih mestnih lokacijah iščemo različne predmete.

Mateja Gomboc je ustvarila vsestransko in živo podobo mesta, ki ne obstaja samo na sebi, temveč le v posameznih zgodbah svojih prebivalcev.

Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje.

Tipne slikanice so za slepe otroke izjemno pomembne, saj med drugim stimulirajo tip, pripravljajo jih na branje brajeve pisave in pomagajo razvijati jezik in besedišče. Tipne slikanice so knjige, ki so prilagojene slepim in slabovidnim otrokom.

Tudi tretja knjiga o simpatično-čudaškem Feliksu, ki zelo rad bere časopis, je kolesarska. Tokrat se Feliks preizkusi v raznašanju časopisov, a ga zaradi napornih metov začne boleti roka.

Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj.

»Prvič se sprehajam po prekrasni beli strani! Kako vznemirljivo! Le kaj vse me čaka? Juhuhu!« pravi miška na prvi strani nekonvencionalne slikanice Gaje Kos z intrigantnim naslovom Ne pozabi na naslov! Delo bralca usmerja med branjem, ko list za listom sledi miši, protagonistki, ki je nosilka komentarjev knjižnega dogajanja. »Če kaj vem, bi tu moralo pisati: Nekoč je živela miš … Ali kaj takega,« na začetku pove glavni lik in izrazi bojazen, da gre za slikanico brez zgodbe.