Recenzije

Tudi tretja knjiga o simpatično-čudaškem Feliksu, ki zelo rad bere časopis, je kolesarska. Tokrat se Feliks preizkusi v raznašanju časopisov, a ga zaradi napornih metov začne boleti roka.

Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj.

»Prvič se sprehajam po prekrasni beli strani! Kako vznemirljivo! Le kaj vse me čaka? Juhuhu!« pravi miška na prvi strani nekonvencionalne slikanice Gaje Kos z intrigantnim naslovom Ne pozabi na naslov! Delo bralca usmerja med branjem, ko list za listom sledi miši, protagonistki, ki je nosilka komentarjev knjižnega dogajanja. »Če kaj vem, bi tu moralo pisati: Nekoč je živela miš … Ali kaj takega,« na začetku pove glavni lik in izrazi bojazen, da gre za slikanico brez zgodbe.

Slog pisanja, za katerega se je v svojem novem delu, ki ga je tudi ilustriral, odločil vsestranski ustvarjalec Ivan Mitrevski, je skorajda reportažen. Pripovedovalec v slikanici Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu v kramljajočem tonu opisuje mestni vrvež, v to nit pa vključi tudi izjave prebivalcev – najrazličnejših psov, ki imajo raznovrstne značaje.

Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča.

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Pri založbi Miš je izšla nova zbirka kratkih zgodb Toma Podstenška s precej temačnim naslovom, ki nas morda opomni na številne grozeče okoliščine, odložene v sproščenosti poletja, Zgodbe za lažji konec sveta. Produktivnega avtorja bralci že poznamo po romanih, ki so mu večkrat prinesli nominacijo za kresnika, dodobra pa se je uveljavil tudi kot pisec kratkih zgodb – zbirka Ribji krik (2017), na primer, je bila nominirana za nagrado novo mesto.

Likov, kakršna sta protagonista nove zgodbe Petra Svetine, v delih za otroke ne srečamo pogosto. Delo na prvi pogled sicer deluje preprosto, v resnici pa subvertira različne pripovedne konvencije in presega družbene stereotipe. V slikanici Kako je gospoda Feliksa doletela sreča v nesreči spoznamo naslovni lik, ki svoje dneve preživlja lagodno, doma, med branjem časopisov, moti ga le to, da ima prenizek stol in zato časopisne strani nenehno namaka v limonado.

Zatipk je posebne vrste nevidni škrat, ki se v svetu nereda (entropije) in staranja stvari ukvarja s knjižnimi zatipki, napakami v knjigah, časopisih in revijah. Hodi v tretji razred Osnovne šole staranja stvari in ima prijatelja Fleka, za katerega ni težko uganiti, v čem je najboljši.