Knjige imajo zdravilno moč

Tanja Lesničar Pučko dobro osvetli knjigo z vidika, o katerem bom govorila v tem prispevku.

»Eno najdostopnejših zdravil za naše zbeganosti in kažipot skozi labirinte nerazberljivega sveta je književnost, ravno zato, ker jih je polna, teh zbeganosti, ker so literarni liki – /…/, kako je to mogoče? – točno taki kot jaz, kot ti, kot mi, in tudi tako drugačni, /…/, kakšni nenavadni ljudje, kakšna življenja, še dobro, da so izmišljeni, ker bi se sicer vpričo njih naše eksistence zdele kot mali oglas. Toda kako je mogoče, da jih stvarnost tako pridno posnema? Zakaj je ta najin dialog natisnjen že v knjigi, stari več tisoč ali več sto let, kako je mogoče, da je avtor vedel, da bova žgolela ali se sprla s povsem enakimi besedami? Knjižni molji smo brez vsake iluzije: v trenutku, ko si domišljamo, da smo najbolj mi sami, najbolj avtentična oblika samih sebe, najbolj individualni skupek mišljenja, čutenja, ravnanja, je treba spet v knjižnico, kajti v tej ali oni kombinaciji je del nas in naših izkušenj že do besede natanko popisan. In v tem je nekaj neizmerno tolažilnega: vse grozote, vsa izdajstva, ponižanja, in vse radosti, užitki, brezmejno pripadanje in srečne samopozabe so že popisani, in mi smo zares posebni le v tem, kako se v nas kombinirajo že uresničene in potencialne možnosti.« (Ljudje imajo včasih take misli)

Ko sem razmišljala o tem, kaj naj povem na današnjem strokovnem srečanju o mladih in o njihovem doživljanju sveta, o bolečinah odraščanja in vseh drugih bolečinah, ki jih doživljajo v tem v kaotičnem svetu, sem se vprašala, koliko mladih dandanes sploh živi še brezskrbno življenje mladostnika in se sooča zgolj z običajnimi, karkoli že to pomeni, težavami. Ugotavljam, da tudi knjige skorajda ni, ki ne bi govorila o problemih mladih, če imamo v mislih knjige za najstnike. Kakšni so ti problemi? Zgolj in samo klasične zgodbe odraščanja, spopadanje s preraščanjem generacijskih vzorcev staršev, puberteta in težave povezane z njo ali pa imajo dandanes mladi večje težave? Ločene družine, kjer starša medsebojno obračunavata – žrtve so otroci, zlorabe vseh vrst, nasilje (družinsko, medvrstniško), tekmovalnost, revščina, zapostavljenost, negotova prihodnost, psihične težave (depresija, pomanjkanje energije, apatija …) pri mladih so, tako kot pri odraslih, v porastu. V svoji praksi se s tem srečujem vsak dan. Skoraj vsak otrok ima težavo, ki so bile včasih v kategoriji »hujše«. Ne morem gledati stran, ne morem biti nekdo, ki jih uči, kaj je to samostalnik ali kako se opiše postopek, vse ostalo, kar je temeljno in bistveno pa puščamo za druge ljudi, ki se problemov lotevajo bolj ali manj uspešno.

V svoji praksi sem se pobliže srečala z, lahko rečem, vsemi problemi mladih, manjšimi in tudi velikimi, takimi, kjer pomaga le sočutje, poslušanje, toplina, objem in sprejetost. Čas je velik sovražnik sistemov, tudi šolskega. Za reševanje težav pa potrebujemo tudi čas za mladega človeka. Pogovor, sočutno poslušanje in možnost izrekanja nemoči.

Spontano se je pojavila odločitev, da bi s skupino učencev ob prebiranju kakovostne mladinske literature, poglabljali pogled otrok na svet, na njihove probleme, ki bi jih učenci lahko izrekali, kjer bi jih nekdo poslušal in čutil z njimi.

Skupno branje literarnega besedila, s soustvarjanjem odnosov, se je izkazalo za dobro odločitev. Počasi so se učenke odpirale in sporočale, kaj jih v književnem besedilu iritira, s kom se identificirajo, in so z distance (torej preko književnih oseb) lahko spregovorile o sebi. Odpiralo se je mnogo ran, velikih, majhnih, običajnih in tudi hujših, globokih. Knjiga je tu kot naslonjalo, blazina, z zgodbo, z besediščem, s karakterji oseb in kar je zelo pomembno z umetniško presežnostjo, ki presega bolečino, posvetila v njihova srca in jim pokazala, da se dajo bolečine ublažiti, da se lahko zadiha.

Pred kratkim, kakšen mesec dni bo tega, sem pri uri slovenščine obravnavala sožalje – neumetnostno besedilno vrsto. V delovnem zvezku je bil kratek opis, kaj je sožalje, nato so sledila vprašanja, na katere je učenec iskal odgovore: Prvo je bilo: »Kaj misliš, je sožalje težko izreči? Zakaj? In tako dalje. Učenci so odgovarjali, vmes smo se pogovarjali o žalovanju in izgubah. Težko si predstavljam, da takšna ura v katerem koli razredu na kateri koli šoli mine brez čustvene vpletenosti učitelja in učencev. Težko si predstavljam tudi, da vprašanja iz delovnega zvezka v učencih ne sprožajo čustvenega odziva. Kajti besedila, še posebej umetnostna, v nas prebujajo čustva, spomine, vprašanja itd. Opazila sem učenko, ki je pogledovala v tla, z rokama si je zakrila obraz, ni se odzivala na dogajanje okoli nje. Videla sem, da ji je izredno težko in da bi najraje zbežala. Ko je začela jokati, sem jo poklicala iz razreda, kjer sem jo sočutno vprašala, če ji lahko pomagam. Povedala mi je, da ji je pred leti umrla mama in da jo izredno pogreša. Medtem so ostali učenci sami reševali naloge. Nekaj časa sva se pogovarjali, v pogovoru sem ji rekla, da lahko pride k meni, kadar želi. V šoli se marsikaj odpira ob dogodkih in stvareh, katerih ne moremo predvideti in kljub temu, da nismo psihoterapevti, lahko sočutno reagiramo. Otrok išče zaupnika, podobno je tudi tudi pri odraslih. Prav je, da kadar nismo kompetentni ali kadar je zadeva patološka in terja reševanje, ki ga ne moremo/smemo nuditi, posredujemo stvari strokovnjakom. Dostikrat se stvari že z izrekanjem, pogovorom in sprejetjem, umirijo. Največkrat je potrebna človeška bližina.

Takih primerov je bilo še veliko, kalila sem se ob pogovorih z učenkami v bralnem klubu, kjer je šlo za nadgradnjo besedila – pogovor, poslušanje in skupinsko dinamiko. Dekleta so bila po štirih letih neprimerno bolj opremljena s književno-komunikacijsko-odnosnimi orodji, kot pred vstopom v bralni klub.

Moja teza je, da literarna besedila z vrhunsko umetniškostjo beremo radi tudi zato, ker lepota umetnosti prežarja naše misli, srce, telo: umirja ga, sprošča mišice, preusmerja naše misli, da nam je preprosto lepo. Pesnik Jure Jakob pravi, da čutimo v enem, mislimo in poimenujemo pa v drugem svetu. Da lahko, kot pravi Proust, med obema ugotovimo neko ujemanje, razmika med njima pa ne moremo zapolniti. To po mojem mnenju naredi res dobra knjiga, nam pisana na dušo.

Torej je to vendarle terapija. Vsak človek, ki živi v tem svetu ima v sebi neko bolečino ali okoliščine, ki so težke zanj. Terapija deluje tudi na ljudi, ki nimajo hujših, kroničnih težav. Terapija deluje tudi v preventivnem smislu.

Čas, ki si ga vzamemo drug za drugega in pogovor ob kvalitetnem mladinskem leposlovju in sočutnem, odprtem mentorju, je tisti skupek elementov, ki delujejo katarzično in razbremenilno, lahko rečem zdravilno, kajti definicija zdravja je precej široka. »Zdravje predstavlja stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni ali onemoglosti. Po novejših spoznanjih in stališčih Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt. Sodobna definicija (Ottawska listina, 1986) zato opredeljuje zdravje kot splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje slehernega posameznika in skupnosti kot celote (podčrtala S. B.).

Zdravje je po tej definiciji dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in prilagajanja okolju. V tem smislu zdravje in skrb zanj ni le interes posameznika, medicinskih strok ali institucij zdravstvenega varstva, marveč odgovornost celotne družbene skupnosti.«   (http://sl.wikipedia.org/wiki/Zdravje, 10. 6. 2014) Umetniška literatura deluje na bralca katarzično, skoznjo se lahko zgodi uvid in posledično sprememba misli in nadalje spremembo ravnanj – kar vodi v spremembo vzorcev, ki mu škodujejo ali onemogočajo zdravo življenje. Z vodenim in ciljnim branjem, ki je v šoli drugačno kot denimo v bolnišnici ali v psihoterapevtski ordinaciji, lahko sledimo ciljem, ki jih z branjem želimo doseči. Na to seveda vpliva kup dejavnikov, najpomembnejša sta dva – kvalitetna literatura in mentor s svojo osebnostjo in znanjem.

Za ilustracijo navajam nekaj citatov znanih avtorjev o zdravilni moči literature:

»Zajokala sem. Bralci so me očitajoče gledali in knjižničarka me je okarala, kajti takrat v knjižnici nisi smel niti kihniti, kaj šele jokati. Zato sem knjigo odnesla ven, ne da bi jo nehala prebirati, in sedla na stopnice, kjer je kot vedno pihal mrzel severnik. Zaradi nepoznane in prekrasne drame so tisti dan stvari postale znosne …« (J. Winterson)

»Danes moramo bolj kot kdaj brati knjige, pa čeprav imajo le eno dobro stran. Iskati moramo delčke, koščke, ki vsebujejo zlato; vse, kar nam lahko oživi telo in dušo.« (H. Miller)

»Brati fikcijo pomeni igrati igro, s katero osmišljamo neznanskost stvari, ki so se že zgodile, se dogajajo ali se bodo zgodile v resničnem svetu. Z branjem leposlovja uidemo tesnobi, ki nas napade, ko poskušamo izreči kaj resničnega o svetu. To je tolažilna vloga književnosti, razlog, da ljudje pripovedujejo zgodbe, da jih pripovedujejo že od začetka časa. (U. Ecco)

Moje učenke pa so povedale tole:

»Všeč so mi naše debate in pogovori, všeč mi je, da imamo s seboj vedno kakšne prigrizke in pijačo. Všeč mi je, da se ne pogovarjamo samo o knjigah, ampak tudi o drugih stvareh. /Branje na krožku/ mi pomaga pri pouku slovenščine, pa tudi drugače, ko se kje pogovarjamo. Pomaga mi v resničnem življenju. Brali smo knjigo Nicholas Dane, ki govori o prevzgojnem domu. O tem smo se tudi veliko pogovarjali in zdaj veliko bolje razumem te otroke.« (Maša, 15 let)

»Všeč mi je način branja – to, kako beremo. Sama sem na začetku knjige brala zelo hitro in nisem razmišljala o knjigah. Tukaj pa se o knjigi pogovorimo in izmenjamo svoje poglede na različne situacije. Všeč mi je, da se ne pogovarjamo samo o knjigi temveč tudi o naukih življenja – kaj je v življenju pomembno. Delimo svoje izkušnje, se pogovarjamo tudi o tem, kaj se nam v življenju dogaja. Ne samo, da sem se naučila, kako brati knjige, izvedela sem tudi veliko novega o svojih sošolkah in učiteljicah in ni mi žal, da sem se pred štirimi leti vpisala na ta krožek. Ob skoraj vsaki knjigi – zgodbi se mi je spremenil pogled na stvari – stvari gledam v drugačni luči.« (Neža, 15 let)

»Včasih sem knjigo prebrala in tudi, če mi je bila všeč, sem hitro pozabila obnovo in nikoli nisem preveč razmišljala o njej. Zdaj pa, ko knjigo berem, o njej premišljujem in razmišljam, kako bi jaz odreagirala, kaj je določena oseba naredila narobe – knjige povezujem z mojim življenjem. Všeč mi je, ker se o knjigi pogovarjamo in je ne samo beremo, ker odpiramo nove teme in vsaka pove svoje mnenje. Zdaj bolje poslušam mnenje drugih, premislim, preden kaj storim in govorim o težavah. Postala sem bolj potrpežljiva. Krožek bi priporočila vsem, ki nimajo prijateljev, saj se tukaj z ostalimi bolj povežejo. In tudi tistim, ki se ne morejo odpreti drugim.« (Tina, 15 let)

»Najbolj všeč mi je to, da se pogovarjamo o temi iz knjige in nato to temo povežemo z resničnim svetom ter našimi izkušnjami. Branje mi pomaga, predvsem zato, ker beremo knjige o najstniških problemih – potem drugače gledaš na probleme.« (Manca, 15 let)

Mnogi pripovedujemo o zdravilni moči literature, celo več, od nekaterih ljudi sem že slišala, da so jim knjige rešile življenje, preprečile počasno umiranje in vztrajanje v škodljivih navadah in vzorcih, kar seveda vpliva na zdravje in kvaliteto življenja. Ti ljudje so nekateri tudi javno izpostavljeni posamezniki.

Dejstvo je, da knjige bistveno pripomorejo k reševanju težav, k iskanju informacij, k vzpostavljanju lastnih virov takrat, ko potrebujemo premike – drugačno razmišljanje (problemov ne moremo reševati s pomočjo zakoreninjenih vzorcev), razširjanje obzorja, umiritev. Če so mladi tega deležni že zgodaj, bodo imeli v sebi ponotranjene strategije za sprostitev, umiritev, spremembo stanja, estetiko …

Želim pripisati, da vse to zelo dobro deluje v kombinaciji s športno aktivnostjo, skrbjo za živali,  pisanjem (refleksij, utrinkov, misli, dnevnika), z naravo, s sprehodi, z umirjenostjo, z meditacijo (joga, čuječnost).

Nazdravljam na dobre knjige, posebej otroške in mladinske, ki so temelj in upanje, da se svet utiri po lepših tirnicah, in na srčne mentorje branja!

Prispevek je bil v obliki predavanja predstavljen na strokovnem srečanju Bralnice pod slamnikom (2017).

Sabina Burkeljca je knjižničarka na OŠ Rodica. Ukvarja se z zdravilnim vplivom branja leposlovja na otroke in mladostnike. Piše recenzije mladinskih knjig v Sodobnosti in Bukli. Je promotorka branja, vodi pogovore o knjigah.