Blog

Z romanom živiš resnično dolgo časa, veliko bolj ga dihaš, ves čas razmišljaš o likih. Od krajših zgodb se veliko lažje odmakneš oz. se tudi po daljšem obdobju lažje vrneš h kratki zgodbi, saj je manj materiala. Pa še eno ključno razliko sem opazila. Kratka zgodba mora biti zaradi kratke forme zelo zgoščena. Vsak tekst se rodi iz podobe, kako naj bi izgledal, se bral.

Zase lahko rečem, da je bilo to poletje vsekakor prelomno. Popolnoma drugačno od lanskega, ko so nas vse šokirale katastrofalne poplave. Letos sem se prvič odločil, da z otroki dopusta ne bom preživel med posedanjem, poležavanjem, praženjem in kar je še teh dejavnosti na kakšni preoblegani plaži ob Jadranskem morju.

V zadnjem času sem večkrat potovala v Bruselj. Z veseljem bi šla z vlakom namesto z letalom, vendar bi v tem primeru pot trajala 14 ur, tega pa si žal ne morem privoščiti. Opazila sem, da ljudje na letališču praktično ne berejo. Ko čakajo, si ogledujejo trgovine, nekaj pojedo in popijejo, če so v družbi, se pogovarjajo, tisti, ki so sami, pa gledajo v telefon. Tudi na bruseljskem letališču sem s knjigo v roki videla zares redke izjeme.

Priznam, da sem imel pri pripravi seznama priporočil za odrasle bralce kar nekaj težav, saj imamo Slovenci res veliko srečo, da pri nas vsako leto izide ogromno odličnih prevodnih del ter da imamo kopico domačih avtorjev, ki navdušujejo. In pri knjižnih delih za mladino, kjer imamo vseeno zelo široko polje, zadeva ni bistveno drugačna, pa tudi lažja ne.

Poletje = branje ali v mojem primeru poletje = še več branja. Praviloma držim tempo, tako da preberem eno knjigo na teden, včasih več in drugič manj, odvisno od poravnanosti planetov in obveznosti. Poleti, sploh v času dopustov, pa vedno izkoristim, da preberem še kaj več in predvsem, da se lotim knjig, ki potrpežljivo čakajo na policah.

Pomembnosti vpliva domače knjižnice na vzgojo mladega bralca in splošno razgledanost posameznika dandanes ni več mogoče podcenjevati. Kako se lotiti gradnje svoje knjižnice? Premišljeno in iznajdljivo! Naj vam bo naslednjih sedem priporočil v navdih in spodbudo.

V svojih zgodbah bralcu rada dajem neke namige – ko torej avtor že ve nekaj več, bralec pa ve, da še ne ve in razmišlja. Zaradi tega moram točno vedeti, kaj se bo zgodilo na koncu in se ne prepuščam naključjem. Želim pisati zanimive zgodbe za mladostnike, saj se zavedam, da za njihovo pozornost tekmujem z Netflixom, TikTokom, YouTubom in še kom.

V ospredju so tri ženske, Dora in Pina iz približno istega časovnega obdobja, vendar iz zelo različnih družin. Obe sta se rodili pred drugo svetovno vojno, tretji lik, Lili, Pinina hči, pa odrašča v sedemdesetih in osemdesetih letih v mladem mestu. Tri nepomembne prebivalke Gorice. Ko sem začela pisati roman, sem imela v mislih malega človeka, žensko, neopazno, ki je nihče ne vpraša za mnenje, in vendar s svojim življenjem doda kamen na cesto, opeko na hišo novega mesta. Vsaka od njih Gorico doživlja po svoje.

Zakaj je v svetu podcastov, video vsebin, zvočnih in e-knjig fizična knjiga s trdimi platnicami še vedno moja prva (in večino časa tudi edina) izbira? In zakaj to ni pomembno zgolj kot individualna izbira, temveč je širše družbeno relevantna zadeva?

V enem zadnjih zapisov sem razmišljal o tem, kako izgubljeni pri vpisih v srednjo šolo so danes otroci.