Recenzije

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Tomaž Bešter, blog Konteksti, 11. 1. 2018

Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.

O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice
starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavljajo izjemno pomembno odslikavo sveta, fenomenov, ki sestavljajo pojavni svet in razmerja v njem. Pravo bogastvo se skriva v tem, kako vse to pripovedovalec v sebi prežveči in skozi to silno upodobitveno moč uma prenese do poslušalcev. In v teh okvirih so pravljice neverjetne. Odlične in nujne.

Tukaj najlepše dekle stoji,
naj takoj nogavice in čevlje dobi,
tudi razkošna obleka ji pristoji,
in njenega očeta razveseli.
(iz Pepelčice)

Vse to in za vse te so tudi Schönwerthove pravljice. Prinašajo plejado različnometražnih pripovedi. Nekatere vam bodo zelo znane, nekatere malo manj. Veliko jih je, predvsem pa so drugačne. Ne toliko drugačne po tem, kdo v njih nastopa, tudi ne po tipologiji. Ampak po načinu pripovedi. Najbrž se ne bom preveč motil, če bom rekel, da jih bo večina ob branju hote ali nehote kontrastirala z Grimmovimi ali Perraultovimi in tu se porajajo velike razlike v načinu pripovedi. Medtem, ko se slednje berejo hitreje, bolj tekoče in nemara tudi z bolj jasnim ciljem, bolj razdelanim smotrom, zakaj so zapisane, se Schönwerthove berejo precej bolj surovo, neobdelano, občasno z bolj sunkovitimi preskoki in nelogičnimi zvezami, a zdržema podajajo vedno bolj zagotov občutek avtentičnosti, neumetelnosti, ki brez prenarejanja in dodatnega cvetja, če lahko tako zapišem, zveni tako, kot si predstavljam, da bi lahko zvenel glas pripovedovalcev, ki jim je Schönwerth prisluhnil v daljnem 19. stoletju. Predvsem se zlahka razbere urednikovanje zapisanega materiala, ki ga je bilo pri bratih Grimm najbrž mnogo več. Schönwerthova zapuščina že v kazalu slovenske izdaje razkriva, da so nekatere pravljice bile še brez naslova.

Vzamem te v zakup,
naj bo še tak peklenski hrup.
Hudiču pljunem v goltanec,
zlati zmaj pa bo moj vranec.
(iz Zaklad v ognjišču)

Slovenska izdaja Schönwerthovih pravljic zgodbe deli na šest delov: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi. Skupaj torej zares bogata zbirka pripovedi. Brali boste o Kralju Zlatolasu z motivom Sneguljčice v moški osebi, ki ga kralj ukaže ubiti, a z iznajdljivostjo in pogumom princ vse razreši. Prisotna je tema, ki spremlja tudi marsikatero drugo v zbirki, tema dobrega, ki se z dobrim tudi vrača in slabega, ki se vrne le kot slabo. Kot tudi v Figah ali v Berta na grmadi, v kateri zavist povzroči grozna dejanja, ki se ne izplačajo. Ta zavist, ljubosumje je tudi osnova izjemne miniaturne pripovedi Volkovi, v kateri je skozi te zveri projecirana bolečina kneginje ob neplodnosti. Ali tudi v Sliki. Tu je še pravljica o Lepi sužnji, o preveranem Karlu in kraljevi hčeri, o maščevanju. Pa Železni čevlji, kjer beremo o velikem odrekanju za večje dobro ter kazni za neupravičeno željo, z dobrim koncem in pohvalo vztrajnosti. Nekoliko manj prijazna pravljica Tri cvetlice prinese sovraštvo gozdne žene, ki ubogi Katri najprej nameni molk, nato pa še detomor, pozorni bralec bo v njej naše tudi Grimmovih Dvanajst bratov. Odlična priredba, zapis, interpretacija klasične pravljice je tudi v Pepelčici, torej dekletu, ki jo poznamo kot Pepelko. Tu je tudi Grimmov Pogumni krojaček, v zgodbi z naslovom Sedem na en mah. Zanimivo je brati tudi pravljico, v kateri nastopata slavna nordijska Odin in Freia.

 

Motiv Vraga s tremi zlatimi lasi boste našli v Schönwerthovem Kraljevem stražarju, tisti, ki še nekoliko več berete pravljice, boste sorodno zgodbo našli tudi v slovenski ljudski pripovedi, ki je v priredbi Anje Štefan izšla pod naslovom Hudičeva volna. Nekaj podobnega velja za pravljico Pastir in trije velikani, v kateri boste prepoznali tudi slovensko ljudsko Od lintverna, ki je - prav tako v priredbi Anje Štefan - prišla do nas pred nekaj leti. Le da je jo je tisti prevarant pri slovenski različici odnesel mnogo manj kruto (vrgli so ga v luknjo, kjer je prej živel zmaj z devetimi glavami, ki ga je junak zgodbe ubil) kot pri Schönwerthu (tega nesrečnika so razčetverili), a pri obeh zgodbah se je junak poslužil natanko iste ukane, da je uspel dokazati svoje junaštvo. Ta zgodba je skozi takšne primerjave še posebej zanimiva, saj lahko sedaj ob bok Zvonku Čohu, ki je ilustriral lintverna z devetimi glavami v Čoharijah položimo ilustracijo tega enakega zmaja Hane Stupica. Oba sta čudovita, čeprav je Hana svojemu že odsekala nekaj glav, Čohov pa še vedno jezno renči na junaka, ki ga kani pokončati. In tudi v pravljici Jezni župnik boste našli nekaj slovenskega ljudskega, ali obratno: tako kot sta v prvi klavrno končala pes Porček in mačka Timijanček, je v drugi, slovenski pripovedki Peteršiljček (v zapisu Jasne Majde Peršolja), klavrno končal tudi istoimenski kuža. Seveda, povezav je ogromno. Pravljice so pričevalke odnosov med ljudmi in prenašanja iz roda v rod, od ljudi za ljudi. Tradicija zatekanja k zgodbam, pripovedovanja, učenja mladih in interpretacije narave skozi domišljijo je starejša od mnogega, kar nam je danes pomembno.

Zrcalce, zrcalce, reši nas težave,
pokaži mi številke prave,
prihajam z daljne planjave,
da rešim princeso iz trdnjave.
(iz Jan Hojladri)

V Čarobnem peresu beremo o tem, kako videz vara; v Čudežnem ptiču o tem, kako nikdar ne vemo, kje se lahko nahaja sreča in da se usodi pač ne da ubežati. Med Potepuškimi živalmi najdemo Grimmove Bremenske mestne godce. Poseben sklop zavzemajo tudi pravljice o nadnaravnih bitjih. Tu izvemo nekaj o gozdnih ženah, v Lanenem cvetu nas uči, kako je potrebno spoštovati stare običaje. Posebej zanimive, mogoče zato, ker doslej o njih nisem dosti bral, so bile vodne žene. V Pas in ogrlica najdemo motiv glavnega junaka, ki pretenta nadnaravno bitje, ki mu je pred tem pomagalo - nekaj podobnega, kot se spomnimo pri Špicparkeljcu - ker Barbara otroka noče dati vodnim ženam. Nadalje gremo tudi v krščansko tradicijo, ki je za področje, v katerem je Schönwerth zbiral pripovedno izročilo zelo pomembno. Tako sta v Ključu omenjena Adam in Eva, v pravljici nastopa tudi škof, čeprav niti ne v pozitivni vlogi. Tej tradiciji so posvečene legende, sicer le štiri. V njih tematizira prepletenost narave in božjega (Drevo v obliki križa) ali majhnost človeka nasproti božjemu (Moka namesto snega). Drugje najdemo tudi kak motiv Fausta, v Ribiču in hudiču je tu pogodba s hudičem, ki zopet nekako spominja na Špicparkeljca; v Stavi s hudičem pa demonizacijo nekega določenega poklica, ceha, v tem primeru oglarja.

Detel se imenujem,
kar je mehko, pojem,
kar je trdo, zavržem,
kot čižek žvrgolim -
in jaz da nič ne naredim?
(iz Detel)

Uživali boste v pravljicah o norčijah. Gobezdalo, v katerem je ubogi junak kravo prodal kipu, bo obudilo spomin na Milčinskijeve Butalce. Tu nekje je tudi tista o Neumni ženi, ki sporoča, da tudi neumnost lahko prinese srečo. Premeteni Vid skuša svet ukrojiti po svoji podobi s prevaro, a zanimivo, na koncu ne uspe. Zanimivo predvsem zato, ker bralec dobi občutek, da se malodane vse pravljice zaključijo s pozitivno noto. Zelo podoben ustroj pravljice najdemo tudi v Vedeževalki, pravzaprav najdemo tudi iste besede. A ta, v razliki do Vidove, ima srečen konec za pastirja, ki je pretental vse po vrsti. Na koncu pa so tu še pravljice o naravi, ki kažejo predstave razumevanja naravnih pojavov, zaradi česar je na njih nekaj romantičnega, otroškega, panteističnega. Čudovito jih je brati. Barva snega vam pove, odkod snegu, čeprav ga je letos v mojih legah precej malo, ta lepa bela barva. Nič manj zanimiva pa ni tudi Sončeva prisega, saj sem jo bral predvsem v kontekstu lanskoletnega branja pravljice, ki majhnim otrokom osmišlja ločitev Zakaj sončni princ in lunina vila ne živita skupaj? in prisega seveda ponudi drugačne mitologije.

Gozdna žena, gozdna žena, to je za té!
Naj lan dobro rase,
da ga bo dovolj za obe!


Menim, da bo dovolj. Jasno je, o kakšnem obsegu govorimo, ko se pogovarjamo o slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic. Gre za antologijsko in epohalno delo, ki bo naslovilo malodane vse strukture bralcev. Od tistih, ki jih bodo brali za zabavo do tistih, ki bodo v njih iskali zgodovino, antropologijo, psihologijo in literaturo. Schönwerthove pravljice so vse, kar od takšnih zbirk pričakujemo: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa, v katerem so se razvile do svojega zapisa. V njih je vsa radost in beda človeškega bitja, v njih je preplet tega, kar lahko občutimo in tega, do česar lahko sežemo le z idejo in domišljijo. So vprašanja in odgovori hkrati. Kot tudi presek zgodovine in trenutka. Prinesle bodo nove bralce klasičnih pravljic in bogatile spoznanja o njihovem ustroju vsem tistim, ki jih že poznajo. Prava poslastica. To, vse to. Schönwerthove pravljice so izdane za prihodnost. Odličen izdelek.

 

To je žoga

To je žoga

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 10. 12. 2017

To je žoga je slikanica, ki jo je otroku zelo preprosto brati. V roke jo boste vzeli, ko boste vi preutrujeni za branje dolgih pravljic, otrokov um pa bo treba nekako zaposliti. Knjigo je smiselno deliti med nove mlade bralce, saj od njih zahteva več pozornosti, odločnosti in smisla za humor. Pokukajte …

Slikanica zavaja že na naslovnici. V naslovu omenjena žoga je na sliki namreč kocka. Vidite? Celotna struktura knjige temelji na nasprotju med besedo in sliko, glavni učinek takega neskladja pa je smeh. To je žoga je barvno preprosta in oblikovno minimalistična slikanica, glede na količino besedila izrazito kratka, a z močno doživetim občutkom pri bralcih: branje je zabavno (skoraj) tako kot televizija!

To je žoga je na prvi pogled otročje lahka slikanica, v resnici pa zelo mikavna, ne samo zato, ker otroke sprosti, temveč jih spodbuja k življenjsko izjemno pomembnemu spoznanju: razmišljaj s svojo glavo! Ne pusti se zmesti!

Odrasli otroku sploh v fazi najintenzivnejšega razvoja govora velikokrat govorimo: ‘Poglej, to je avto (vstavi kakšno drugo besedo).’ Ob tem suvereno pokažemo na točno tak predmet in lekcija je končana. Odslej bo za otroka vse s kolesi, s točno določeno obliko, premikajoče se, večinoma na cesti – avto.

Slikanica To je žoga to sklepanje omaje in ob ilustraciji avta pravi: “To je kolo.” Otroku je seveda takoj jasno, da to ne drži. Upiral se bo, glasno trdil, da ne vidi kolesa, temveč avto. Njegovo suverenost lahko izkoristimo za to, da ga prosimo, naj pojasni, kaj ‘kolesu’ na sliki manjka do tega, da bi bilo res kolo. Ob tem otrok spoznava skupne lastnosti dveh predmetov (avto in kolo se premikata, oba imata kolesa) ter razločevalne lastnosti med enim in drugim (kolo ima dve kolesi, avto štiri itd.).

Avtorja v To je žoga intenzivno komunicirata z bralcem, ko hudomušno dvomita o njegovih odgovorih, rekoč: “Se dobro počutiš? Zdi se, da danes veliko stvari razumeš narobe.” Ali drugače: “Ti oči pravilno delujejo? Morda bi ti morali izmeriti temperaturo.”

Si predstavljate, da v tem trenutku položite svojo dlan na otrokovo čelo in zaigrate, da se vam res zdi nekam vroče? Haha! Med branjem opazujte otrokov obraz: kako se spreminja od pristne zbeganosti nad prebranim in ogledovanim v knjigi, kako so njegovi odgovori izjemno odločni ali pa skrajno neprepričani. Odziv, ki ga boste opazili, verjetno govori tudi o siceršnjem otrokovem značaju. Je pogosto zaverovan v svoj prav ali težje izrazi svoje mnenje? Ga je zelo lahko zmesti ali se nikoli ne premakne niti za milimeter? Pa vi, verjamete vsemu, kar vidite in slišite? Nikar.

Schönwerthove pravljice

Schönwerthove pravljice

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 18. 12. 2017

Če si božične praznike pogosto zamišljamo ob prepletu temno modre, rdeče in zlate, potem bi še sveži slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic lahko prav zaradi zunanje podobe rekli tudi praznična pravljična zbirka. Je takšna tudi njena vsebina? Odprimo jo …

Če za Schönwertha in njegove pravljice slišite prvič, nič takega. Franz Xaver von Schönwerth (1810-1886) je bil bavarski pravnik, zelo blizu takratnemu kralju, ter strasten zbiralec ljudskega slovstva. Že to, da se je kot poklicni iskalec resnice in glasnik razuma v prostem času zanimal za nekaj tako izmuzljivega, kot so pravljice, dokazuje, da je bil Schönwerth poseben patron. Vrednost pravljic, ki jih je nabiral na terenu med preprostim in sprva nezaupljivim prebivalstvom na Bavarskem, je v 19. stoletju prepoznal tudi Jacob Grimm, že takrat priljubljen pravljičar.

Prav zaradi večje prepoznavnosti bratov Grimm se Schönwerthove pravljice med takratimi bralci niso tako obdržale. Potonile bi v pozabo, če jih okoli leta 2009 med raziskovanjem ne bi odkrila učiteljica Erika Eichenseer. V knjižničnem arhivu je naletela na več kot 500 pozabljenih Schönwerthovih pravljic, jih izbrala in uredila v zbirki, ki jo lahko v odličnem slovenskem prevodu Tine Štrancar beremo tudi mi.

Zbirka je razdeljena na več poglavij, ki jih prepoznamo po naslovu, črnem ozadju in okvirju. To so: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi.

Če je za Grimmove pravljice veljalo, da so bile bolj kot otrokom namenjene odraslim, je to še jasneje v Schönwerthovih pripovedih. Te so polne grozljivih prizorov neobvladanih velikanov in krvavečih zmajev, grotesknih prizorov, kot je naivna lisica, ujeta v led (Lisica in zajec), čudežev, čarovnij in neizprosnih razlag naravnih pojavov (Barva snega) ali odnosov med spoloma, recimo ljubosumja neplodne žene (Volkovi).

Dolžina pravljic je različna, najdaljše ne presegajo treh strani. A naj vas kračina besedil ne zavede – v njih se vrstijo različni dinamični prizori, pojavi se več oseb v zapletenih odnosih, zato so pravljice namenjene počasnemu in zbranemu branju. Nauka nekaterih pravljic ni zmeraj lahko povzeti.

V bogati slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic izstopajo motivno nenavadne, na podrobnosti osredotočene in barvno enotne ilustracije Hane Stupica, ki je svoj slog nakazala že v enkratni slikanici Rokavička (oglejte si jo tukaj). Kako učinkujejo na vas?

BEREM SINKU: 4-letniku, ki trenutno hlepi po strašljivih elementih v knjigah, sem Schönwerthove pravljice pokazala z jasno namero: “Boš pogledal nekaj reeeees strašnega?” Prepričana, da ne bo dolgo obstal pri ilustraciji, sem mu najprej pokazala tisto s hudičem in smrtjo. “Smešna je, haha,” je povedal. A taka se mu ni zdela druga pokazana ilustracija, po mojem mnenju v primerjavi s prvo sicer blažja. Bruhajočega troglavega zmaja se je trudil čim prej odgnati. Ob dami z zavidanja vrednim dekoltejem (glej zgoraj) je komentiral: “Poglej, na glavi ima volno!” Vidite, kakšno doživetje je knjige z neobičajnimi prizori listati z otroki? Predstavljam si, da so lahko Schönwerthove pravljice posebej zanimive nekoliko starejšim otrokom. Naj sami izberejo, s katero bi začeli … Morda oni katero od pravljic preberejo vam.

K branju in raziskovanju Schönwerthovih pravljic vabim tudi študente. To zbirko uporabite pri katerem od predmetov (mladinska književnost, literarna teorija, svetovna književnost) v okviru seminarskih ali diplomskih nalog. Schönwerth v slovenskem prostoru pomeni relativno neznano literarno ime, zato ga je vredno še bolje spoznati.

Ker je zbirka obsežna, oblikovno izrazito dodelana, pravljice pa skrbno izbrane, je lahko ta knjiga primerno darilo strastnemu bralcu, pripovedovalcu ali poslušalcu zgodb, a le če je v njegovem srcu dovolj domišljije in poguma za širni svet (ne)mogočega!

Izzivi sodobne vzgoje

Izzivi sodobne vzgoje

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 24. 10. 2017

Staršem, vzgojiteljem, učiteljem in vsem, ki nas vzgoja še posebej zanima, je lahko nov slovenski vzgojni priročnik psihologinje Eve Hrovat Kuhar, Izzivi sodobne vzgoje, v veliko zadovoljstvo, saj gre za jasen in izčrpen pogled na odnos med odraslim in otrokom, tukaj in zdaj, v slovenski družbi 21. stoletja. Odlično!

Avtorica priročnika je v podnaslovu (Z ljubeznijo, potrpežljivostjo in postavljanjem meja do sožitja v družini) poudarila tri glavne sestavine odnosa med odraslim in otrokom. Ponovimo: ljubezen, potrpežljivost in postavljanje meja. Slutiti torej daje, nadaljevanje knjige pa to le še potrjuje, da je njen pogled na vzgojo kompromis med dvema vzgojnima skrajnostma, ki živita v naši družbi. Po eni strani obstaja generacija ljudi, ki vzgaja avtoritativno, in drugih, ki verjamejo v permisivno vzgojo. Eva Hrovat Kuhar pojasni, kakšne so možnosti in značilnosti srednje poti, in zakaj je ta najboljša tako za otroka kot tudi odraslega. Ta slog imenuje vzgoja s starševsko avtoriteto ali uravnotežena vzgoja.

Vzgojni priročnik Izzivi sodobne vzgoje je izšel pri Založbi Miš.

Knjiga je razdeljena na številna podpoglavja. Sprva sem ob branju dobila občutek, da gre za pretirano razbito besedilo, kar me je motilo. Ob koncu branja se je v meni vseeno sestavila širša slika mnogih iztočnic, poudarkov, izsekov in primerov. Zdaj bolje vidim urejenost ter postopnost besedila, prepoznam njegovo prijazno sporočilo.

Avtorica razmišlja, kakšen je sodoben način družinskega življenja, kakšni so sodobna mama, sodoben oče, sodoben otrok, kakšno je sodobno okolje, v katerem bivajo. Osredotočenost na ‘sodobnost’ je nujna zato, da bi bralci dojeli, da je trenutek, v katerem pravkar vzgajamo otroke, precej drugačen od tistega, kar je veljalo za preteklost, in morda zelo drugačen tudi od tistega, kar bomo živeli v prihodnosti.

V priročniku so predstavljene nove teme, v dosedanjih podobnih besedilih manj poudarjene, v Izzivih sodobne vzgoje pa sta jim priznana obstoj in pomembnost. Avtorica med takimi izzivi našteva, opisuje in pojasnjuje o rabi televizije, računalnika, telefona in tablice – tehničnih pripomočkov, ki še kako vplivajo na posameznika, na vzgojo in družinsko vzdušje. Poudari enega večjih izzivov, to je večno pomanjkanje časa zase in za družino, o tem se razpiše v poglavju Spoštujte in cenite otroka – a spoštujte in cenite tudi sebe. Zagovarja pomembnost proste igre z otrokom (tudi za to nam pogosto zmanjka časa, o tem sem pisala v #matigovor Mami, igraj se z mano!). Ne spregleda niti vloge družbenih omrežij, forumov in blogov, ki jih ustvarjamo ter prebiramo novodobni starši, pogosto zaskrbljeni in tekmovalni, zbegani, kako:

“/…/ zaposleni mami uspe v pol ure skuhati kosilo s tremi hodi, kako za odlično večerjo iz izbranih in zdravih sestavin porabi le nekaj evrov, kaki ji z nizkimi dohodki uspe privarčevati za stanovanje. Seveda viri ne navajajo, da družina živi pri starših, da ne za hrano ne za stanovanje ne prispevajo ničesar ali pa zgolj kakšno malenkost, da morda otroci celo niso v vrtcu, ampak jih čuvajo stari starši /…/” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 45)

Vsebinsko preseneti pomembno poglavje z naslovom Tako opevana, a tako težko dosegljiva enotnost staršev, v poglavju Pohvala in kritika pa avtorica, zanimivo, ne piše le o pohvalah (o tem, kako pomembne so, dandanes strokovnjaki velijo že na vsakem koraku), temveč priznava, da v svoji dolgoletni delovni praksi opaža tudi pomanjkanje starševske kritike do otroka. Je res vsaka risbica, ki jo nariše, obet novega likovnega umetnika?

“Si predstavljate, kako bi bilo, če bi vas nadrejeni kar naprej kritiziral in vam gledal pod prste ter iskal napake? Ali če bi vas gromoglasno kar naprej hvalil, tudi kadar samo fotokopirate?” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 139)

Eva Hrovat Kuhar v priročniku zavrne vsakršno fizično nasilje nad otrokom (zdi se, da je na to temo Slovenca treba znova in znova opozarjati ne glede na zakon, ki smo ga sprejeli) in ob tem navaja pomembne negativne posledice vpitja na otroka. Če v slovenskih domovih pogosto še verjamemo, da na otroka na neki točki pač zakričimo in si ob tem ne moremo pomagati, pa avtorica bralca spodbuja, da naj bo vpitja vse manj tako, da starš zavzeto prevzema več kontrole nad svojimi burnimi odzivi.

Marsikateremu bralcu bo v pomoč poglavje o tehniki žetoniranja. Gre za spodbujanje in nagrajevanje otrokovega pozitivnega vedenja, ki ga sprva spodbujamo z žetoni (nalepke, smeški, znaki ipd.), pozneje pa otrok vedenje ponotranji. Tehnika ima ekonomsko logiko, ki se je je treba naučiti. Avtorica verjame vanjo in jo predstavi zelo natančno.

Priročnik lahko pomaga tudi tistim, ki želite izboljšati verbalno komunikacijo s svojim otrokom. Ta veščina odraslim večinoma ni dana sama po sebi, temveč se je je treba naučiti in jo ves čas trenirati. Kako oblikovati navodila, kako otroka spodbujati, da vztraja pri dejavnosti, kako ga zavrniti, kako ga naučiti sodelovati, počakati, deliti? V knjigi so zelo koristne razpredelnice s konkretnimi opisi situacij in primeri stavkov, ki naj jih izrečemo. Ti ob prvem branju delujejo nenaravno, a ta občutek se po redni uporabi takšnega načina sporazumevanja zmanjša (preverjeno), odnos z otrokom pa vidno izboljša (preverjeno).

Izzivom sodobne vzgoje pojem velik hvala, ker prinašajo izčiščen pogled na odnos med odraslim in otrokom. Avtorica je družini naklonjena in glede vzgoje optimistična. Prisega na razumevanje, spoštovanje in naklonjenost v družini, ob tem pa priznava, da vse troje v času in prostoru, v katerem bivamo, ni lahko dosegljivo, a je za širši blagor izziv še kako vredno sprejeti.

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Veronika Šoster, Trubarjeva hiša literature, 5. 9. 2017

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Vsakdo ima kakšno skrito željo, zakaj je potemtakem ne bi imel tudi kit? To veličastno morsko bitje, ki je priplavalo tako v klasične romane (Moby Dick Hermana Melvilla) kot tudi v otroško literaturo (Kiti plavajo počasi Esada Babačića) vsega sveta, je navdušilo tudi nizozemskega pisatelja, pesnika in zdravnika Toona Tellegna. Svojega kita je izpisal sanjavo in mehko, njegovo vizualno podobo pa je zaupal ilustratorki Annemarie van Haeringen. Tellegnov kit je povsem skromna žival, ki uživa v prostranosti morja, vseeno pa bi bil še bolj srečen, če bi imel na hrbtu vrt, na katerem bi lahko posedali njegovi prijatelji in mu delali družbo. Ni prikazan materialistično, saj ga ne moti, da nima postelje ali vrat, ampak si predvsem želi bližine, sploh pa vrt ni tako slaba ideja, ugotavlja, saj »vodomet že ima[...]«.

Njegovo hrepenenje je predstavljeno s pomočjo njegovih sanj, ko ne more gostiti veverice, ki jo kar naprej odnaša z njegovega hrbta, zato se obrne na kobilico, pravljični ekvivalent Amazona, ki izpolnjuje vse mogoče želje in vrtnarske pripomočke, klopce, pesek in rastlinje dostavi kar h kitu »domov«. Zasnova knjiga po malem spominja na pustolovsko pravljico, saj gre za protagonista, ki si želi objekt, pri čemer mu asistirajo pomagači, toda klasičen pravljični model je prilagojen in osvežen – namesto da bi mu pot do objekta oteževali sovražniki, se v tej nehvaležni vlogi znajde sam. Po izpolnitvi želje se namreč res ponaša z neprekosljivim vrtom, toda vse se spremeni. Ne sme več burno skakati iz vode, ker ga lahko uniči, prav tako je nevarno, če se krohota, še najhuje pa je ponoči, ko ne more več opazovati zvezd in sanjariti. Povrh vsega pa ugotovi, da ima še najmanj zadoščenja od celotne zadeve on sam, saj je edini, ki v vrtu ne more zares uživati. Tellegen s tem preprostim obratom pokaže, da moraš biti vedno previden, kaj si želiš, saj s tem pride tudi do odrekanja, na katerega moraš biti pripravljen. Na srečo se Tellegen izogne deus ex machina razpletu, kjer bi vse razrešila kdo ve katera »višja sila« ali kakšno čarobno pravljično sredstvo – kit se izkaže za pozitivnega junaka, ki deluje kot samostojen akter in sam ustvarja svojo usodo, zato se odloči zadevo z vrtom končati in raje ceniti tisto, kar ima: »Videl je, kako je vse odplavalo stran. Klop, senčnik, vrtna lopa, grmovje, vijolice, vrtnice, azaleje, perunike, gladijole, jablana, podrast, ograda, vse. Zelo globoko je zavzdihnil. Ampak, ga je nato prešinilo, svoj vodomet še imam. [...] Na svoj vodomet je bil bolj ponosen kot kadar koli.«

Enakovreden del Kitovega vrta so prikupne ilustracije v mešani tehniki. Črn tuš označuje robove in skrbi za hudomušne izraze na živalskih obrazih, preko tega pa se razlivajo in prelivajo akvarelne barve, kar ustvarja podvodni, morski občutek. Izmenjujejo se minimalistične in celostranske ilustracije,a tudi pri slednjih niso nikoli pobarvane cele ploskve. Pri ilustracijah vrta je pogosta siva barva, ki ustvarja lep kontrast z zelenkastim rastlinjem. Zanimivo je, da gre za zelo pisano knjigo, a pri posamezni ilustraciji po navadi izstopa samo po ena barva. Najbolj pa začara velika dvostranska podoba sivkastega morskega življenja in ponosnega »ozelenelega« kita, ki čisto brez besed pokaže, kakšna posebnost je kitov vrt v resnici. Ne dobiš vedno tistega, kar hočeš, dobiš pa tisto, kar potrebuješ, se nauči kit. Na videz otroška, nezapletena in hudomušna zgodbica zato v sebi skriva veliko plasti in predvsem nepretenciozno nariše junaka, ki se ne boji odgovornosti in sam poskrbi za svojo srečo, pa čeprav mora priznati lastno napako. Poučno, pa še poslastica za oči.