Tone Pavček se v štiriindvajsetih pesmih poigrava s črkami in besedami, včasih preprostimi, drugič zapletenejšimi ali celo arhaičnimi. Iz njih spleta verze, ki ob glasnem branju vzpodbujajo razvoj govorno-jezikovnih in bralnih sposobnosti. Še posebej dragocena je uporaba besed, ki smo jih že (skoraj) pozabili. Tudi ilustrator Damijan Stepančič se hkrati s pesnikom poigrava s stvarmi, katerih poimenovanja se začenjajo na določeno črko. Njegove ilustracije so premišljene in skupaj s Pavčkovim besedilom omogočajo neskončno odkrivanje nečesa novega, presenetljivega.
Zadnja dva verza v vsaki pesmi pripovedujeta zgodbo prve zaljubljenosti Ane in Bučka, verzi se ponovijo ob koncu knjige in v eni pesmi je strnjena celotna zgodba.
To je knjiga, ki jo otrok prebira znova in znova in vsakič v njej odkrije kaj zanimivega.
