Lucija Stepančič: Anton!
Larisa Javernik, Koridor, 15.11.2014
To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst.
Anton Pavliha je bil star devetnajst let, ko so ga poslali na soško fronto. Rovi in kaverne so postali nov dom za vojake, ki so ločeni od zunanjega sveta upali na konec vojne. V ta izoliran prostor vdre resničnost v obliki pisma, iz katerega Anton izve, da mu je umrla mati. Neke noči se mu prikaže v sanjah in njen glas ga vodi iz kaverne na bojišče.
To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst. Ta kontekst s seboj zagotovo prinese nekatere družbene in politične konotacije, ozadje, v katerem so brezimni in anonimni vojaki samo del nekakšnega večjega ustroja, v katerem je njihova individualnost zanemarljivega pomena. A Lucija in Damijan Stepančič sta glavnemu junaku s tem, ko sta mu nadela ime, dala tudi identiteto, ki je širša od njegovih vojaških dolžnosti.
Slikanica Anton! je bila zasluženo nominirana za nagrado Kristine Brenkove, saj Stepančič ponovno navduši z dodelanimi ilustracijami, glavnim pripovednim mehanizmom knjige. Tekst je precej faktografski, zdi se, da samo usmerja vizualno verbalizacijo, saj glavno atmosfero gradi ravno likovni del slikanice, ki zaradi uporabe svinčnika in nekaterih slikarskih tehnik daje vtis obrabljenih in postaranih fotografij z rumenkastim koloritom in realističnimi podobami. Te so temačne, krute in ostre ter bralca vržejo v osrčje vojnega vrveža preko igranja s kompozicijo, kontrasti in simboli. Posebej izpostavljen je simbol matere, ki ima v slovenski literarni in socialni tradiciji že sam po sebi močan pomen in ga tako pisateljica kot ilustrator posebej poudarita. Mati nastopi kot svetloba, kot nekaj domačega, lepega, čistega, ki poseže v prostor nasilja in spremeni tok dogajanja. Konec je odsekan, dve ravni sveta se ponovno sestavita, ko je glavni protagonist spet vržen v realno dogajanje.
Anton! je primer »crossover literature«, literature za odrasle in otroke, ki ni samo poklon Stepančičevemu dedku, ampak vsem brezimnim vojakom. Ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne bo zagotovo nagovoril širok krog bralcev.
