Hvala za škarje

Sodobna genetika in nove oblike zdravljenja, ki jih omogoča, prepletejo in povežejo povsem različne življenjske poti treh protagonistk tega romana. Meta, doktorica filozofije s tremi otroki, biologinja Hana, mlada, prodorna znanstvenica, in Maša, prenašalka genske bolezni, s svojimi zgodbami v pripovedno tkivo vnašajo tri različne oblike srečevanj z dognanji sodobne znanosti: filozofsko, znanstveno in izkustveno, 'človeško'.

Roman izjemno živo, s širokim in globokim vpogledom v obravnavano področje pretresa družbeno dojemanje znanstvenega napredka ter vlogo znanosti pri oblikovanju našega življenjskega sveta. Je tudi roman generacije, ki je med čakanjem na mesta v raziskovalnem sistemu vzela stvari v svoje roke in odšla v tujino.

Kitajske oblasti so januarja 2019 potrdile, da je po dveh deklicah, ki sta se rodili lanskega novembra, zdaj na poti še tretji gensko spremenjeni otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis, da bi jih obvaroval pred okužbo z virusom HIV. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Roman Tine Bilban sodi sicer v leposlovje, a pripoveduje podobno zgodbo o teh 'škarjah'. Da bo postala resničnost še pred izdajo knjige, si verjetno avtorica niti ni predstavljala.

O DELU

Tina Bilban v romanu Hvala za škarje tako suvereno odpira deficitarne teme našega romanopisja, med njimi razvoj sodobne znanosti ter strah družbe pred novim znanjem in njegovim vstopanjem v naša življenja. Kaj se skriva za našim odporom do odkritij na področju sodobne genetike, do novih oblik zdravljenja, ki jih ta odkritja omogočajo?  Ta in z njimi povezana vprašanja v romanu zaživijo v prepletu treh različnih življenjskih izkušenj. Knjiga Hvala za škarje je tako v eni izmed svojih pomembnejših dimenzij intelektualno branje, a intelektualno v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Ponaša se namreč s širokim in globokim vpogledom v področje, ki ga obravnava, s prefinjenim posluhom za leposlovje in njegove izrazne potenciale, s posrečenim smislom za preplet fikcijskih in stvarnih referenc, predvsem pa tudi z empatijo do svojih likov in zgodb, ki jih živijo. Prav slednja daje romanu izrazito živost in draž.