Itaq

Po uspešni Depri, ki je sledila prvencu Japajade, Renata Ažman nadaljuje vznemirljivo potovanje. Potovanje vase. Svojo bipolarno motnjo in obdobja depresije kot da je obdelala in zdaj vstopa globlje  v srce, v kamrico ljubezni. V njej so sanje, je hrepenenje, da bi končno pripadala, so pogovori z angeli, je vera v Boga. In sta dve ženski, zato tudi dva dela tega nežnega dnevniškega pisanja z naslovom Itaq: Princeska in Miška. Pripovedovalka namreč ljubi ženske. /.../ Renata sledi brezčasni modrosti, ki so jo izrekali sveti, in jo zdaj začenja živeti sama: Resnica vas bo osvobodila. Resnica o tem, kdo sem in kaj je zares moje. Ni moj mamin sram, očetovo gorje, morala hinavske okolice … »Narobe so me učili, čisto narobe. Napačni vzorci, to je to. Mazala sem se z gnojem. Takrat, ko se mi je prvič zmešalo. Gola sem stala na dvorišču tiste kmetije na Štajerskem in se mazala s hlevskim gnojem. Povsod. Po obrazu, po trebuhu, po nogah, po vsem telesu. Trpela sem, pa se nisem spomnila zakaj. To sem potlačila globoko vase. Ubili so me. In potem sem se ubila še sama,« piše v knjigi, s katero se zdravi. V knjigi, ki zaradi iskrenosti lahko zdravi druge. Se lupi, kot bi lupila čebulo. Odpadajo iluzije, lažna pričakovanja, luščijo se stereotipi in klišeji. Vse manj je teme in vse več je svetlobe. Ta je v središču, kjer biva srce. Njeno srce, ki ve: ljubim.

(Manca Košir)