Nataša Strlič: Osamosvojitev
Nataša Strlič, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 17.02.2021
Velika ilustrirana knjiga OSAMOSVOJITEV, ki jo je založba Miš v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije izdala ob bližajoči se 30-letnici države Slovenije, bralca prijetno, nevsiljivo a hkrati strokovno ter z vrhunskimi ilustracijami popelje skozi razgibano zgodbo nastajanja države Slovenije.
Z besedilom kustosinje Muzeja novejše zgodovine Slovenije Nataše Strlič, tudi avtorice muzejske predstavitve obravnavanega obdobja in z ilustracijami večkrat nagrajenega ilustratorja Damijana Stepančiča, ki so mu nedvomno blizu likovne upodobitve različnih zgodovinskih tem, se bralec/bralka sprehodi po dogajanju v slovenskem prostoru med letoma 1980 in 1992. Knjiga ponuja kronološki, objektiven, privlačen, berljiv in gledljiv preplet prelomnih dogodkov in procesov ter zanimivosti iz vsakdanjega življenja v dobrem desetletju pred razpadom Jugoslavije.
Ilustracije Damijana Stepančiča so nastajale s pomočjo originalnega gradiva, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije in vztrajnega brskanja po vizualnih informacijah tega obdobja. Skupaj z uvodnimi teksti v poglavja in kratkimi opisi posameznih dogodkov in oseb ilustrirana knjiga OSAMOSVOJITEV vabi k skupnemu gledanju in branju več generacij in hkrati spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju.
Če vas zanima, katera je bila prelomna stavka osemdesetih, kaj se je dogajalo na Roški cesti poleti 1988, zanimive podrobnosti s prvih demokratičnih volitev leta 1990, o drobcih plebiscitnega vrenja in adrenalinskega dogajanja ob razglasitvi države Slovenije junija 1991 in bi radi z doživetimi ilustracijami občutili negotovost ob agresiji JLA in vznemirjenje ob prvih korakih novonastale države Slovenije je knjiga OSAMOSVOJITEV prava izbira. Tudi zato ker obdobje, ki je pogosto predstavljeno kot suhoparen družbeno –politični pregled dogajanja, obogati z drobci takratnega vsakdanjika in odgovarja na številna vprašanja. Kdaj je slovenski prostor osvojila Rubikova kocka, kako uspešen je bil legendarni glasbeni projekt Maček Muri in muca Maca, kdo je izdelal enega od junakov mladinskega filma Poletje v školjki, katera je bila prva telenovela na slovenskih tv ekranih, kdo je bil prvi, ki je prejel literarno nagrado Kresnik, kater muzej hrani zastavo, ki je zaplapola na prizorišču osrednje slovesnosti ob razglasitvi slovenske samostojnosti junija 1991, zakaj se je košarkar Jurij Zdovc odpovedal že skoraj osvojenemu naslovu evropskih košarkarskih prvakov, pa tudi kdo je bila prva mis v samostojni a še ne priznani Sloveniji in kakšno protokolarno darilo je slovenska delegacija prinesla v New York ob razglasitvi slovenskega vstopa v Organizacijo združenih narodov leta 1992.
Strokovna in hkrati bralcem prijazna knjiga, ki je nastajala v nenavadnih okoliščinah korona virusnega leta 2020, nedvomno zasluži pozornost tako bralcev različnih generacij kot strokovne javnosti.
Foto: Sašo Kovačič
Foto: Sašo Kovačič
Foto: Sašo Kovačič
Nataša Strlič: Osamosvojitev
Matic Slapšak, Matic piše, 12.02.2021
Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …
Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …
In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez …
Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.
Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.
Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.
