Prostor na skali
Print Facebook Kate in Jol Temple

Prostor na skali

25,95 EUR (trda vezava)
V košarico
Poštnina je brezplačna

Tjulnjica in njen mladič priplavata do skale. Iščeta zavetje, toda skala je polna. Na njej že živijo tjulnji in ju od daleč odganjajo: »Na tej skali ni prostora!« Naj gresta drugam, kričijo, pri njih nista dobrodošla. Bosta tjulnja našla varen dom? Vsaka zgodba ima dve plati, na srečo tudi ta …  

O DELU

Ta drobna, toda pomembna in navdihujoča slikanica nosi v sebi veliko sporočilo. Ob prvem branju tjulnji prišleka odganjajo in ju pošiljajo domov. Ko zgodbo preberemo do konca, nas knjižica povabi, da jo preberemo še z druge strani. Šele takrat se nam razkrije popolnoma nasprotna pripoved, v kateri se skriva vsa lepota te knjige. Pripoved o sočutju, sprejemanju in ljubezni do drugih bitij. Izviren, palindromski format slikanice bo pritegnil otroke, s svojim sporočilom pa slikanica bralce vseh starosti uči empatije in spodbuja pogovore o deljenju – najprej igrač in hrane, potem pa tudi pogovore o kompleksnejših stvareh, na primer sobivanju z različnimi ljudmi. Slikanica je bila nominirana za avstralsko literarno nagrado Indie Book Award 2019, ki jo podeljujejo avstralski neodvisni knjigarnarji.

Ilustrator: Terri Rose Baynton
Prevod: Tadeja Spruk
Kategorije: Slikanice
Poreklo: Avstralija
Priporočena starost: 3+
 
Vezava: trda vezava
Obseg: 32 strani
Dimenzije: 285 mm x 235 mm x 9 mm
ISBN 13: 9789612723323
Datum izdaje: marec 2019

Recenzije

Kate in Jol Temple: Prostor na skali

Veronika Šoster, Trubarjeva hiša literature, 09.02.2021

Kate in Jol Temple sta precej nepoznana avstralska avtorja, ki pišeta knjige za otroke, vendar pa vse kaže, da ju bo slikanica Prostor na skali izstrelila med zvezde. Knjiga je bila namreč nominirana za literarno nagrado Indie Book Award 2019, ki jo podeljujejo avstralski neodvisni knjigarnarji, dobiva pa tudi ogromno prevodov v tuje jezike (med drugim v nemščino, madžarščino, ruščino, turščino in japonščino), čeprav je v originalu izšla šele pred dobrim letom. Na prvi pogled gre za čisto običajno slikanico, a nas, ko pridemo do zadnje strani, knjiga preseneti, saj sporoči: »Še nazaj preberi zgodbo, da se druga plat razkrije.« Knjigo se torej bere najprej od začetka do konca, potem pa še od konca proti začetku.

Gre za zgodbo o dveh tjulnjih (mladiču in staršu), ki iščeta zavetje na skali, a kolonija tjulnjev, ki že živi tam, prišlekov ne sprejme, saj že tako ni dovolj prostora. Podiju ju stran, rečejo celo, naj se vrneta domov, od koder sta prišla. Ta sovražen sprejem prišleka čisto uniči in ju pahne v nezavidljivo situacijo, saj nimata ne doma ne zavetja nove skale. Zato pa se vse spremeni, ko zgodbo preberemo še od konca naprej, saj vidimo tjulnja, ki sta prisiljena zbežati iz dotedanjega doma in sta na skali lepo sprejeta, celo dobrodošla, saj tam ni nobene gneče. Jasno je, da gre za zgodbo o migracijah in o begunski krizi, o sprejemanju tistih, ki so izgubili dom, a je zgodba narejena res z velikim občutkom. Ne čuti se niti malo moraliziranja, s katerim je dotična tematika že tako naphana, da je takšne in drugačne tendenčne stvaritve o njej naporno prebirati. Tu gre dobesedno za prikaz obeh plati zgodbe, in ključnega pomena je, na kateri strani si, saj domačini res branijo skalo in naganjajo tujca, a ko spoznamo, da res nimata kam drugam in da samo iščeta zavetje, se pogled spremeni – stvari res niso enoznačne. Slikanica tako spodbuja k razmisleku o sprejemanju drugačnosti in pokaže, da absolutna resnica ne obstaja, da vedno obstajajo samo različne perspektive.

Zanimivo je, kako se zgodbeni poudarki spremenijo, ko se zgodbo bere z druge strani, vzkliki sovraštva in jeze (»Na tej skali ni prostora!«, Urno, šc, izpred oči!«) dobijo mehkejši in milejši prizvok, saj padejo v drugačen kontekst: »Prav nikdar ne bomo rekli: Urno, šc, izpred oči!«. Jasno je, da je šlo tudi za velik prevajalski zalogaj, saj je izvorni angleški jezik glede premetavanja in obračanja narobe veliko bolj prizanesljiv od slovenskega, zato je navdušujoče, kako v prevodu Tadeje Spruk besedilo deluje čisto organsko. Obojestranskemu branju so prilagojene tudi ilustracije, saj so premišljeno zastavljene. Ob branju negostoljubne variante smo bolj pozorni na namrščene in kisle izraze domačinov in prestrašena obraza prišlekov, ob branju nazaj pa opazimo žar v očeh, nasmeške in odprta »naročja«, čeprav se ilustracije niso zaradi smeri seveda niti malo spremenile. Spremenil se je samo naš pogled, ki vidi tisto, na kar se osredotoča. Morda bi bilo zato še bolje, če knjiga ne bi imela določenega začetka in konca, ampak bi bila z obeh strani »enakovredna«, tako da bi bil prvi stik z zgodbo odvisen od naključja, kako jo bralec obrne – tako, kot gre to v življenju.

Oglejte si tudi

Spletno mesto uporablja piškotke, ki služijo izboljšanju uporabniške izkušnje. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. (Več informacij)
Se strinjam