Beck in Matt Stanton: To je žoga
Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 10.12.2017
To je žoga je slikanica, ki jo je otroku zelo preprosto brati. V roke jo boste vzeli, ko boste vi preutrujeni za branje dolgih pravljic, otrokov um pa bo treba nekako zaposliti. Knjigo je smiselno deliti med nove mlade bralce, saj od njih zahteva več pozornosti, odločnosti in smisla za humor. Pokukajte …
Slikanica zavaja že na naslovnici. V naslovu omenjena žoga je na sliki namreč kocka. Vidite? Celotna struktura knjige temelji na nasprotju med besedo in sliko, glavni učinek takega neskladja pa je smeh. To je žoga je barvno preprosta in oblikovno minimalistična slikanica, glede na količino besedila izrazito kratka, a z močno doživetim občutkom pri bralcih: branje je zabavno (skoraj) tako kot televizija!
To je žoga je na prvi pogled otročje lahka slikanica, v resnici pa zelo mikavna, ne samo zato, ker otroke sprosti, temveč jih spodbuja k življenjsko izjemno pomembnemu spoznanju: razmišljaj s svojo glavo! Ne pusti se zmesti!
Odrasli otroku sploh v fazi najintenzivnejšega razvoja govora velikokrat govorimo: ‘Poglej, to je avto (vstavi kakšno drugo besedo).’ Ob tem suvereno pokažemo na točno tak predmet in lekcija je končana. Odslej bo za otroka vse s kolesi, s točno določeno obliko, premikajoče se, večinoma na cesti – avto.
Slikanica To je žoga to sklepanje omaje in ob ilustraciji avta pravi: “To je kolo.” Otroku je seveda takoj jasno, da to ne drži. Upiral se bo, glasno trdil, da ne vidi kolesa, temveč avto. Njegovo suverenost lahko izkoristimo za to, da ga prosimo, naj pojasni, kaj ‘kolesu’ na sliki manjka do tega, da bi bilo res kolo. Ob tem otrok spoznava skupne lastnosti dveh predmetov (avto in kolo se premikata, oba imata kolesa) ter razločevalne lastnosti med enim in drugim (kolo ima dve kolesi, avto štiri itd.).
Avtorja v To je žoga intenzivno komunicirata z bralcem, ko hudomušno dvomita o njegovih odgovorih, rekoč: “Se dobro počutiš? Zdi se, da danes veliko stvari razumeš narobe.” Ali drugače: “Ti oči pravilno delujejo? Morda bi ti morali izmeriti temperaturo.”
Si predstavljate, da v tem trenutku položite svojo dlan na otrokovo čelo in zaigrate, da se vam res zdi nekam vroče? Haha! Med branjem opazujte otrokov obraz: kako se spreminja od pristne zbeganosti nad prebranim in ogledovanim v knjigi, kako so njegovi odgovori izjemno odločni ali pa skrajno neprepričani. Odziv, ki ga boste opazili, verjetno govori tudi o siceršnjem otrokovem značaju. Je pogosto zaverovan v svoj prav ali težje izrazi svoje mnenje? Ga je zelo lahko zmesti ali se nikoli ne premakne niti za milimeter? Pa vi, verjamete vsemu, kar vidite in slišite? Nikar.
Beck in Matt Stanton: To je žoga
Eva Hrovat Kuhar: diplomirana psihologinja, družinska in vedenjska terapevtkaTo je žoga (Ko je vse, kar prebereš, narobe. In na koncu prav.), 09.05.2017
To ni knjiga za dolgočasneže. Lahko bi imela naslov 'Narobe knjiga', ki prinaša v odnos iskrivost in vsem pomaga, da skupaj uživate, in je dragocenejša od tablice. Naj vas ne skrbi, da bi s tem, ko otrok z užitkom preži na vaše napake in vas popravlja, izgubili kaj starševske avtoritete.
V različnih obdobjih so otroci sprejemljivi za različne vrste humorja. Malčki obožujejo situacijski humor, zato je ta knjižica idealna za predšolske otroke. Manj je primerna za tiste, ki težko razumejo metafore in obrnjene situacije.
Sledenje tekstu in izčiščenim, stiliziranim ilustracijam ni tako enostavno, kot je videti na prvi pogled. Na začetku otrok zlahka prepozna napako, kocko od žoge ločijo že majhni otroci. Polagoma pa v zgodbico vstopajo novi liki, proti koncu je potrebne že precej pozornosti, da poveže vse niti. Ker pa ga takšna igra s pojmi zabava, mu pozornosti ne bo težko posvetiti. Tudi tako lahko razvija kritično mišljenje. Zgodbica komunicira z otrokom, ga nagovarja in vabi k sodelovanju. Otrok si ne more kaj, da ne bi pozorno sledil in sproti popravljal napak. Znova in znova.
Z zabavnimi zamenjavami otroka pritegnete k pozornemu poslušanju, aktivirate ga, v branje in odnos vnesete element igrivosti. Otroku se zdi imenitno, če lahko popravi odraslega, a to ne bo dovolj. Branje mora nujno spremljati pogovor, vmes in na koncu. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven komentator. Na humoren način uri različne pojme – oblike, barve, živali, izraze obraza … In takšen način je prav lahko ideja, da podobno nadgradite še kakšno drugo zgodbico ali pa vpletete idejo 'to je žoga' v kakšno vsakodnevno situacijo. Osliček, ki muka, krava, ki mijavka ...
Gre za interakcijo. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven soustvarjalec. Zelo pozorno posluša in sledi, je vpleten, enakovreden sogovornik. Pozorno mora poslušati, zabava ga popravljanje, počuti se vpletenega. Zato je primerno branje te knjižice umestiti v aktiven del dneva, za večerno umirjanje ni najprimernejša, ker (pozitivno) razburka možgančke.
Smisel za humor je dragocena zadeva in se lahko priuči. Razširja obzorje, pomaga pogledati na enake stvari z različnega zornega kota in včasih prav ta spremenjeni pogled prinese novo strategijo. Če vam na glavo obrnjene zgodbice lahko pomagajo do dodatnega odmerka smeha, jim je uspelo. Smeh krepi imunski sistem, premaguje depresijo, privabi srečne občutke in naredi življenje lepše ter bogatejše. Če pa otroka naučite, da se bo znal nasmejati tudi sebi, ste tako ali tako zmagali.
Podarite mu svoj čas, svojo energijo, hkrati pa oba v tem uživajta. Otroci se znajo tako smejati, da se jim trese trebušček in da kar kolcajo od navdušenja. Tega bi se mi odrasli lahko učili od njih. Kaj vam ob takšnem iskrenem smehu, kot bi kdo stresal zvončke, ne zaigra srce? Otroci imajo radi ponavljanje in predvidljivost. Naj vas ne skrbi, da bi se takoj, ko razvozlajo pravi odgovor, naveličali, ravno nasprotno. Naprej jih žene pričakovanje, zadovoljni so, ker vedo, da bodo našli napako. In se jim zdi imenitno, da staršem ne uspe imeti vedno. Vsega. Prav.
