Zatipk in Flek

Se tudi vam strgajo čisto nove superge? Se kdaj polijete s kavo, kakavom ali čajem? Vam telefon pade na tla in se na njem pojavi mini pajkova mreža? Vam hrana v hladilniku kdaj splesni? Se vam po tleh stanovanja nabira prah? Se vam pokvari pralni stroj? Vam zarjavi avtomobil? Se vam strani v knjigah kar trgajo, polijejo ali zavihajo, pa sploh ne veste kdaj se to zgodi? Se v vaše pisanje prikradejo zatipki, pa ne veste od kod?

Kaj pa če vam povem, da nekje živijo škrati, ki so za vse to krivi? Ja, čisto res! Imenujejo se entropi.

"Vse se preprosto nenehno stara. Tudi ta knjida se bo ves čas starala, dokler ne bo lepega dne čisto razpadla. In kdo je kriv za to? Kdo povzroči, da se stvari, ki so bile malo prej čisto nove, naenkrat postarajo, ko le za hip obrneš hrbet in nehaš biti pozoren? Če bi radi vedeli, jaz sem kriv! Seveda ne samo jaz – več nas je. Pravzaprav nas je veliko. Ampak res veliko. Kdo smo in kaj pravzaprav počnemo? Če hočete, vam lahko pokažem. S staranjem je namreč kup dela, nikoli si ne bi mislil!" (Zatipk in Flek, str. 9) /.../

Knjigo sta ustvarila Tomáš Končinský in Barbora Klárová, ki prihajata iz Češke in je leta 2017 prejela češko nagrado magnesia litera za najboljšo otroško knjigo. Ilustriral jo je Danilel Špaček in reči moram, da so same ilustracije res presežek same knjige, zgodbo neverjetno popestrijo. Sploh tiste, ki so narejene na kar dveh straneh, koliko neverjetnih detajlov je na njih. Kar zagledaš se v ilustracijo in pogleduješ z leve proti desni, pa spet malo nazaj, pa se ustaviš pri drugem detajlu. Res dobro, da so se založniki odločili za večji format, da se vse skupaj še lažje prikaže ... Ustvarjanje ilustracij za to knjigo je moral biti res izjemen podvig.

Sama zgodba sicer deluje rahlo raztreščena, vendar če pomislimo, da nam jo pripoveduje učenec tretjega razreda, to ni nič takšnega. Njegova pozornost skače iz enega dogodka na drugega, malce pozabi kaj nam je hotel povedati, pa nam malo zaupa o njegovi dogodivščini, pa potem spet preskoči drugam. Vendar nič hudega, nas pač drži v napetosti. Dinamika se tako še bolj stopnjuje do samega vrhunca knjige, ko Zatipk ustavi staranje in se resnično v knjigi pojavijo črne strani, samo on in besedilo sta v belem. Pozorne starejše bralce bodo presenetile kulturne kulturne reference na različna literarna dela.

Ena izmed rekdih knjig pri kateri ni potrebno paziti na zapitke.

Preseneti tudi samo grafično oblikovanje knjige, poleg velikosti sta na notranjih straneh čisto pravi razbit mobilni telefon in piramide (tok časa?), na zadnjih dveh pa okostje in iztirjena lokomotiva v ozadju pa vidimo napis Vivat entropia (ker je njihova zgodovina povezana z našo). Naslovi so izpisani z velikimi modrimi črkami, pa potem ogromno kazalo poglavij čez dve strani, kjer (ponovno) so v ozadju avtorji izpisani z modrimi črkami. Opaziš, da je poglavje o slaščičarni roza barve, in da je pri tistem v puščavi čisto druga številka za strani? Majcene ilustracije in ilustracije čez dve strani nas spremljajo čez celotno knjigo in mislim, da ji to da tisti poseben čar. Ilustracije same ustvarijo zgodbo same zase. V takšnih knjigah obožujem tudi to, kako se predstavijo njeno ustvarjalci, ilustrator jih je na koncu namreč kar vse narisal.

Morda pa nam zgodba sporoča, da se ne bi smeli preveč obremenjevati, da se naše stvari obrabijo, se nam kdaj kaj strga ali polije. Ni namreč konec sveta, ker so to vendarle stvari. Veliko hujše je, če si ne znamo vzeti časa za svoje bližnje, družino in prijatelje. Veliko hujše je, če kupujemo nove in nove stvari, pa na njih ne znamo paziti. Ali pa nova in nova oblačila, ki se prehitro strgajo, namesto, da bi pokrpali stare. Ali pa, ko ne načrtujemo in se nam hrana v hladilniku pokvari in jo moramo vreči stran, kar je res škoda. Pomislite, da morda pa niso čisto vsega krivi entropi.

Iz recenzije knjižne blogerke Booknjiga.