S knjigo Zeleni fotelj je bila pred slabim desetletjem nominirana za najboljši knjižni prvenec, za zbirko Čebelja družina pa je pred tremi leti prejela evropsko nagrado za književnost in bila nominirana na nagrado novo mesto short.

Zbirka Plagiat je tako njena tretja knjiga kratke proze in peta leposlovna knjiga po vrsti, če vključimo še romaneskni prvenec Spovin, za katerega je bila leta 2018 prav tako nominirana za kresnika. Diplomantka slovenistike na Univerzi v Novi Gorici in magistrica uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Primorski univerzi je v šestih letih dodobra izoblikovala svoj slog pisanja, njena ljubezen do književnosti pa veje tudi iz vseh devetih zgodb v tej zbirki. Gre za zgodbe o razočaranju zaradi takšne in drugačne izdaje, zgodbe o demenci in osamljenosti, zgodbe o predanosti, ljubezni in umiranju.

Protagonisti in protagonistke zgodb v zbirki Plagiat so večinoma odraščajoče najstnice, ki gradijo identiteto na družbenih omrežjih in si z njo utirajo virtualno pot v odraslost, medtem ko z zahrbtnimi udarci staršev in prijateljev dobivajo prve izkušnje o ljubezni in ambivalentnih odnosih. Po drugi strani pa se nam v zgodbah odpira tudi poglobljen pogled v razmerje med materjo in hčerko, profesorico in učenko ter lastnico stanovanja in njeno podnajemnico. Tako v zgodbi z naslovom Tatica spremljamo odnos med hčerjo in dementno mamo, ki tava izgubljena po soseski, po kateri sta še nedavno skupaj sprehajali, zdaj pa jo zaradi izgube spomina doživlja kot ječo:

“Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.”

Zgodba Na vdih se osredotoča na potapljačko, ki se zaganja v morsko globino, medtem ko se njena mati bojuje z rakom na pljučih – vsaka na svoj način hlastata za zrakom ob zavedanju, da je vsak vdih lahko zadnji. Tudi glavni junakinji zgodbe Plagiat, pisateljici in profesorici Ani, zmanjkuje zraka, ko ugotovi, da jo je študentka dobila pri kraji zgodbe in da bo do konca terjala pravico – knjižna polica, v katero postopoma zlaga svoje knjige, med katerimi se znajdejo tudi plagiati, se pod težo laži vse bolj trese, dokler na koncu ne popusti.

Medtem ko se Ani ne zdi nič spornega, da v sklopu umetniških rezidenc počiva, saj ji študentje ne nazadnje kar sami preskrbijo manjkajoče dele njenih knjig, pa se protagonistka zgodbe Motovilka udeleži literarnega simpozija v Lihtenštajnu, kjer jo prostor in hrana spomnita na pravljico o Motovilki. Po ogledu filma o duhovih si v rjuhi izreže oči, da bi jo bilo manj strah: “Sprašujem se, ali je bilo Motovilko strah teme. O tem sem skoraj stoodstotno prepričana. Kako je premagovala svoj strah pred temo? Je na ves glas prepevala? Si je predstavljala, da stoji sredi zelenega travnika, obsijanega s soncem? Je masturbirala?”

Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati.

Miša Gams

Tudi junakinja zgodbe Zofi si krajša čas z nenavadnim hobijem, ki vključuje glasno branje knjig travmatiziranim psom – ob branju Sreče na vrvici se približa zlorabljeni kužki ter z njo po nizu nenavadnih okoliščin preživi novoletni večer daleč od petard in mestnega vrveža.

Protagonistka zgodbe Siva pega, ki ji je zaradi epidemioloških ukrepov onemogočeno nastopanje na gledaliških odrih, postane ljubosumna na svakinjo, ki prav takrat prvič v življenju pride do službe varnostnice lokalnega zdravstvenega doma. Statusni simboli se tako “premešajo”; koncept službe, družine, zdravja in sreče se postavi na glavo, domači postanejo tujci, ki le tu in tam skupaj molče pokadijo cigareto. V še bolj tragične vode zabrede zgodba Stanovanje, v kateri se izpoved hčerke lastnice ljubljanskega stanovanja izmenjuje z izpovedjo njene podnajemnice, ki za sobo plačuje 250 evrov na mesec, dokler se lastnica stanovanja ob hčerinem prigovarjanju ne odloči, da bo Srbkinjo po hitrem postopku izgnala iz stanovanja, saj bo od turistov prejela po 70 evrov na noč. Hči, ki je prav tako kot ona šla s trebuhom za kruhom v Berlin, je do Srbkinje pokroviteljska, čeprav ima sama zaradi slovenskega potnega lista in družinskih nepremičnin prednost že v izhodišču:

“Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?”

Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati. Pa vendarle jih avtorica moralno ne obsoja niti jih ne kuje v zvezde – večkrat jih niti ne poimenuje ali pa bralcu poda ime in priimek z opisom knjig ali med povzemanjem pogovora s prijatelji.

Pod gladino malomeščanske urejenosti in zlaganih vrednot se skozi razpoke vsakdanjega življenja postopno prebija tisto, kar bi Freud opredelil kot Das Unheimliche bodisi skozi ponovitev nasilnega dejanja iz otroštva bodisi skozi diskrepanco med pravljicami oziroma virtualnim svetom in travmatično sedanjostjo. Vdor duhov, ki opozarjajo na potlačene in nerazčiščene vsebine iz nezavednega, je mogoč tako v obliki privida pokojne prijateljice, do katere protagonistka razvije občutke krivde, kot tudi v razmajani knjižni polici in rjuhi z luknjama, namenjenima potešitvi strahov in spolnega vznemirjenja.

Strukturo posamezne zgodbe Anja Mugerli dodatno popestri z navajanjem pisem, sporočil, asociacij iz nezavednega in izmeničnim podajanjem monologa glavnih junakov, ki se načeloma zelo pristransko, lahko bi rekli narcisoidno, bojujejo za prevlado svoje doktrine. Literarni verizem s primesmi družbene kritike in numinozne intrige je prav gotovo kombinacija, ki bo bralca za dolgo prikovala h knjigi.

Iz oddaje S knjižnega trga.