Janja Vidmar: KEBARIE

Že dolgo ni presenečenje, da lahko izjavo, kot je "Cigani kradejo!", slišimo tako iz ust triletne deklice kot državnega poslanca, in prav iz te vseprisotne "nenaklonjenosti" se napaja tudi otroški roman Kebarie Janje Vidmar. Vemo, kakšne so nevarnosti didaktičnih besedil - in pisateljica ne skriva namere, da bi stereotipe obsodila, pojasnila in premaknila -, a kljub temu delo ohranja mehkobo in prožnost, ki jo začini še dobra merica humornih prigod in izbranega romskega besedišča.

Zgodbo o mali Romkinji Kebarie bi lahko opredelili tudi kot literarni prevod fenomenov stigmatizacije in avtostereotipizacije. Drugače rečeno: tistega, kar se godi, ko se romske deklice namažejo z zemljo in igrajo "umazane ciganke", Kebarie pa naivno izjavi, da so v zaporu samo "lopovi, pijanci in cigani", in to kljub temu, da je tam nedolžen končal tudi njen ljubi dada. Kebarie seveda ne bi bil dober roman, če bi temeljil na spreobrnjenem stereotipu o "zlobnih Slovencih" in eksotičnem ljudstvu ceste. Kebarie zato živi "neolepšano", tu so goli otroci v blatu in mame, ki jim za šolo ni mar, pa vse tisto, kar iztrgano iz svojega okolja povzroča zgražanje, a je z umestitvijo v širši kontekst videti drugače celo povsem "logično" in "normalno". Toda, brez skrbi, Romi in Slovenci so si vendarle v nečem zelo podobni: v vonju pražene čebule in kave ter enaki samozaverovanosti in popolni ignoranci, ko gre za razumevanje drug drugega. Zato nad odraslo zakrknjenostjo toliko bolj izstopa otroška svobodomiselnost in neodvisnost male Kebarie, ki v iskanju lastne identitete pride predvsem do enega zaključka: ne želi biti ne Romkinja ne Slovenka! Priporočljivo za otroke nad devetimi leti, še bolj pa za njihove starše.