Zgodbe za lažji konec sveta

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

No, in če je Narat na svoji plošči filozofski, razmišljujoč in tudi razmeroma realen, bi pri Podstenšku težko trdil kaj takega. Dobro, razmišljujoč je, realen niti ne, čeprav so marsikateri deli zgodb povsem verjetni in smiselni, vsekakor je mnogo bolj zazrt v fantazijo, na trenutke grotesko in morda celo nadnaravno. 15 kratkih zgodb, ki se berejo tekoče in bralca včasih nehote prisilijo k razmišljanju.

Superjunaki recimo, kjer spremljamo pot junaka v južnoameriški pragozd, kjer se borijo proti nesmiselnemu krčenju in izkoriščanju, pobijanju in kjer se v zaključku v zgodbo vključi skoraj najbolj prepoznaven superjunak. Ampak, »the American way«. Predstavljajte si, da bi morali v bližnji prihodnosti za to, da bi lahko kupovali in jedli meso, morali narediti izpit, v katerem bi morali npr. kravo (ali pa pujsa) pospremiti na njegovi zadnji poti – omamljanje, vklepanje, rezanje oz. klanje, razkosavanje itn. Saj si lahko predstavljate?! No, sicer vam bo kar jasno slika dala kratka zgodba Izpit. Ki se, spet, ne konča ravno predvidljivo. Ali pa zgodba mladega (dobro, v tridesetih si danes res mlad, čeprav nisi več tako zelo) para, ki v centru mesta kupuje svojo prvo nepremičnino, a se bosta morala zakreditirati za 300 (z besedo: tristo) let. Noro, ampak po drugi strani – realno. In kdo se danes odloči dati vse prihranke in vzeti kredit za kar nekaj naslednjih generacij ter predvsem zakaj?! Končno na svojem vam bo dala te nenavadne odgovore.

Tudi zaključna Pred koncem sveta ima nekaj zanimivih izhodišč – svet je resnično pred koncem, saj vanj neustavljivo dirja komet in ljudi je zajela panika. Vojna svetov po Podstenškovo. Nekateri bežijo, drugi iz trgovin odnašajo največje televizorje, tretji streljajo, četrti posiljujejo, zapuščajo bivališča pod hipotekami, neodplačane avtomobile, ker … ker lahko? Ne, ker je vseeno. Trenutek, ko bomo vsi plačali za vse grehe, se nezadržno bliža. Ampak v tej zgodbi sta ključna skoraj desetletje sprta oče in sin, ki si želita tik pred koncem sveta olajšati vest, se pobotati in morda po moško spiti še zadnje pivo. In kot pri vseh zgodbah, bi tudi tukaj lahko zapisal »ampak …«.

Pa malce kafkovska Odločil se je, da bo postal drevo, kjer spremljamo zgodbo človeka, ki je sit pisarniškega enoličja, odloči se postati drevo in … na koncu zgodbe konča kot čudovita hrastova miza, v lastni pisarni. No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati vas utegne malce spomniti na slovito straniščno sceno Trainspottinga in naj tu zaključim, Bolj se potrudi je socialno kritična, čeprav je ta nota prisotna tudi v drugih besedilih. Morda še najbolj v Vse se vrača, vse se plača, kjer je globalizacija razgaljena do zadnjega kosca.

Morda sta me najbolj navdušili Pom poko pom no pom o nenavadnem opazovalcu rakunjih psov in pa čisto malo povezana Zgodba z epilogom o policistu, ki začne raziskovati skrivnostno izginotje svojega kolega, pa pristane v vrtincu nenavadnosti in absurdnosti. Z mojstrskim zaključkom.

Nič ne rečem, pri marsikateri zgodbi, ki je odlično snovana in bi šla lahko v katerokoli smer, sem kar malce privzdignil obrv češ »A to je to?«. Ampak avtor je dokaj enoten v svojem slogu in bralec se kaj hitro navadi, da mora pač pričakovati nenavadno in neobičajno. Naj je to dogajanje, junaki, razplet, nepričakovan preobrat in še kaj. In pravzaprav je osvežujoče brati zgodbe, kjer v bistvu ne veš, kaj pričakovati. Lahko sicer kot v najboljših kriminalnih romanih malce ugibaš, sklepaš, tipaš po temi, pa boš na koncu še vedno presenečen. In tega dandanes manjka, tako da boste tole knjigo oz. zbirko kratkih zgodb z veseljem in užitkom prebrali. Pa ne čakajte na konec sveta.