Tina Dobrajc

(Ilustrator)

Tina Dobrajc se je rodila leta 1984 v Kranju. Študij slikarstva je vpisala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča je diplomirala leta 2008, nato pa pri istem profesorju vpisala magistrski študij slikarstva, ki ga je uspešno dokončala leta 2011. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z gledališčem – s scenografijo in kostumografijo – občasno vodi tečaje in delavnice iz risanja in slikanja ter predava in objavlja strokovne članke na temo likovne umetnosti. Je članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Za svoje delo je prejela več nagrad. Leta 2011 je bila finalistka na slovenskem izboru za ESSL in prejela nagrado za mlade umetnike iz Srednje Evrope (ESSL AWARD 2011). Kot samostojna ustvarjalka živi in ustvarja v Škofji Loki. Likovno pripoved zgodnjega postštudijskega obdobja Tine Dobrajc zaznamuje »mračna tematika«, ki jo ustvarjalka konceptualno razvija v smeri originalnih slikarsko- prostorskih instalacij. Junaki zgodb so realistični, a upodobljeni z nadihom groteske in fantastike, to pa sta tudi elementa, ki se stalno prepletata in določata vse cikle. V svojem slikarstvu Tina Dobrajc običajno združuje klasične slikarske tehnike s postopki asemblaža: podobe velikih formatov, nadgrajene s predmeti ready-made, dajejo motiviki nadih skrivnostne obrednosti, mamljive in nedefinirane. Zanimivo je, da se v teh primerih umetnica s svojimi pristopi spontano »opre« na tradicijo italijanske umetniške smeri arte povera, pomenljive za evropsko likovno sceno druge polovice 60. in prve četrtine 70. let prejšnjega stoletja, ki v slovenskem likovnem prostoru ni posebej izpostavljena, niti kaj dosti zastopana. Tina Dobrajc ubira atraktivno, a hkrati intimno, ponotranjeno obliko videnja likovne sporočilnosti, za katero velja, da z značilnim tesnobnim vzdušjem vsebinsko ponuja gledalcu več kot zgolj klasično likovno zgodbo. Dobrajčeva se s predanostjo neposredno loteva tudi umetniških interpretacij življenja svojih ženskih prednic – odkrivajoč »lastne« fetiše, odgovarjajoče tematiki predstavljenega »zgodovinsko zaključenega« časa in prostora, ki ju z uporabo ustrezne ikonografije, izpolnjene s simboliko, podaja na prepoznaven, slogovno izčiščen način. Čeprav je njena umetnost narativne narave, obuja arhetipske slike in prodira v globino lastne ter obče (kolektivne) podzavesti; z vnašanjem tridimenzionalnih objektov v slikarske zasnove ne razširja zgolj ilustrativne plati pripovedi: prostorsko evocira čutila ter tako omogoča celostno doživetje pretanjenih oblik likovnega izpovedovanja na psihološki ravni. Z vidika raziskovanja umetniških praks so to predvsem dela posameznice, ki je zavezana mediju klasičnega slikarstva in se poleg vplivov akademskega šolanja napaja iz prostora lastne družinske intime. Kljub mladim letom je avtorica za seboj pustila že krepko sled na slovenski likovni sceni, pred njo pa je še veliko vsebin in projektov.

Spletno mesto uporablja piškotke, ki služijo izboljšanju uporabniške izkušnje. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. (Več informacij)
Se strinjam