Branje v Bruslju
V zadnjem času sem večkrat potovala v Bruselj. Z veseljem bi šla z vlakom namesto z letalom, vendar bi v tem primeru pot trajala 14 ur, tega pa si žal ne morem privoščiti. Opazila sem, da ljudje na letališču praktično ne berejo. Ko čakajo, si ogledujejo trgovine, nekaj pojedo in popijejo, če so v družbi, se pogovarjajo, tisti, ki so sami, pa gledajo v telefon. Tudi na bruseljskem letališču sem s knjigo v roki videla zares redke izjeme. Še večja izjema kot knjige pa so tiskani časopisi. Morda kakšna revija, vsekakor pa ne dnevnik z aktualnimi novicami.
Opazila pa sem, da ljudje berejo na letalu. Seveda ne govorim o večini potnikov, vendar jih vedno srečaš nekaj, ki imajo v rokah knjigo. Zanima me, ali je odstotek bralcev višji na daljših letih. Kar nekaj ljudi gleda serije, nekaj jih uporablja računalnik, posluša glasbo, morda podkaste, nekaj strmi skozi okno. Sama imam knjigo vedno s seboj in tako na letališču kot na letalu preberem vsaj nekaj strani. Romane zato vedno lahko povezujem s krajem in časom, ko sem jih prebirala. Zadnjič na poti v Bruselj sem se spuščala v letalske dogodivščine med drugo svetovno vojno (nanašam se na prvo knjigo iz trilogije Lov na generala, Založba Primus), na poti domov pa se zabavala z mladinskim romanom Lottie Brooks bi se najrajši vdrla v zemljo (Miš založba).
Presenetilo me je, da na vlaku na poti proti mestu nihče ne bere. Spomnila sem se časov življenja v Parizu, ko sem na metroju videvala veliko bralcev. Tokrat nisem opazila niti enega. Priznam pa, da tudi sama nisem imela knjige v roki.
Pred leti sem sodelovala v doktorski študiji o bralnih navadah med Slovenci, kje in kdaj beremo. Spominjam se, da mi je med poglobljenim intervjujem raziskovalka povedala, da še nihče pred menoj ni rekel, da bere v banji (kar sama redno počem) in da jo je to presenetilo, ker je imela predstavo, da ljudje v banjah več berejo.
V Bruslju sem imela torbico dovolj veliko, da sem lahko imela zraven vedno eno knjigo. Brala sem v parku, ob kosilu, celo v nekem pubu ob pivu, zvečer, ko so vsi gledali nogomet. In veste kaj? Nikjer nisem videla drugih bralcev. Ne po lokalih, ne po parkih, res pa je, da nisem zavila v knjižnico. Če se vrnem med spomine v Parizu, si tam vedno našel koga, ki je sedel v parku in bral. Ali pa ob kavi v baru. No, pa tudi ob kozarcu penine. V tistih časih se mi je prvič zgodilo, da sem imela več romanov, kot sem jih lahko prebrala – in to lastnih. Kot študentka še nisem služila denarja in takrat so bili romani v Sloveniji še kar zelo dragi. Ni bilo možnosti nakupa rabljenih knjig kot danes, prav tako ni bilo žepnih izdaj oziroma so bile redkost in ni bilo e-knjig. V Parizu pa je bil cel kup nekih novih romanov po par evrov. In toliko različnih knjigarn, pa vsako nedeljo več bolšjakov s knjigami. Tam so bile knjige res dostopne vsem in to ne v knjižnici, temveč za nakup. Nič nenavadnega ni bilo, da si videl ljudi z žepnicami na metroju, ki so jih potem kar pustili tam za naslednjega bralca. Česa takšnega takrat v Sloveniji še nisem videla, knjigobežnice še niso bile popularne.
Svoja opažanja o bralnih navadah v evropski prestolnici sem želela preveriti še na spletu. Ali Belgijci berejo, pa jih le jaz nisem opazila? Evropske statistike kažejo, da berejo več kot Slovenci. Kje pa so vsi ti bralci? Tudi v Ljubljani skoraj nikoli več ne vidim ljudi s knjigo v roki – v parku, kavarni, restavraciji. Smo branje morda v celoti prenesli v zaprte prostore in zakaj? Ali morda menimo, da branje ni več »kul« in ne želimo, da nas pri tem vidijo? Morda nimamo časa za branje? Da vzameš v roke knjigo in se nekam odpraviš, potrebuješ še več volje in časa kot za branje doma. Zdi se mi, da v Sloveniji še vedno določenih stvari ne delamo sami – v Parizu in Bruslju pogosto vidiš ljudi, ki se sami odpravijo v kino, v Sloveniji zelo redko. Verjetno se tako tudi sami ne odpravimo na kavo s knjigo.
Naj zaključim s tem priporočilom: ni lepšega užitka kot poleti vzeti knjigo in se odpraviti v dobro kavarno. Uživati v branju. Vmes pa le odložite knjigo in se ozrite okrog sebe ter preverite, ali ste edini, ki bere? Lepo poletje vam želim!
