Sproščeno

Lani, ravno enkrat tak čas, sem pisal o negativnih likih – zakaj so pomembni in zakaj me celo privlačijo. Negativne like praviloma povezujemo s temno stranjo našega zavedanja, torej z nasprotjem svetle in pozitivne. In tako se vedno spomnim prikupne pravljice O miški, ki je zbirala pogum, kjer je zanimiv stavek – sove, ki poduči malo miško: »kaj pa je narobe s temo, samo svetla ni.«

Letos sem del poletja preživela v Avstriji. Ko sem bila mlajša, si tega nikoli ne bi zamišljala, saj me je vedno bolj vleklo na jug, privlačile so me dolge poletne noči in ležanje na plaži. Sedaj pa postaja vse bolj vroče in zaželela sem si, da še bolj spoznam našo severno sosedo, ki fascinira v tako mnogih pogledih.

V najbolj vročih dneh leta, stopam po razbeljenem asfaltu, ki bruha vročino in iščem kotičke za prijetno branje. Vroče je. Dopoldne, popoldne, zvečer – zelo vroče in vsak trenutek si tako močno želiš, da bi vsaj malce zapihalo in bi te veter nežno pobožal po obrazu. In kljub vročini so kotički, na katerih sem našla ne le vetriča, temveč tudi senco in pa predvsem mir za prijetno poletno branje.

Kje berejo slovenski avtorji in avtorice? Verjetno si v teh vročih dneh tudi sami vzamejo dopust, ko ne pišejo ali rišejo. Kje torej prebirajo knjige? In povprašala sem jih – pa niso povedali le, kje berejo poleti, temveč so delili tudi svoje anekdote (kje vse berejo, nas lahko tudi nasmeje!) in seveda kaj berejo v teh dneh ...

Poletne temperature se zdijo kot nalašč za pregorevanje in ne toliko za izgorevanje, a je slednje zadnja leta postal kar znan, da ne rečem celo priljubljen pojem. Naslov tokratnega zapisa se zdi morda takšen, da bo kdo med vami živčno dvignil obrv in začel premišljevati, če bom po gurujsko začel trositi nasvetov. Ne bom!

V zadnjem času se veliko vozim iz Domžal, natančneje z Rodice, do Ljubljane z vlakom. Odkar so zamenjali vlake za modernejše, prostornejše, predvsem pa veliko bolj zračne, je pot še toliko bolj prijetna.

Presenečen sem bil, ko je Boštjan Gorenc - Pižama, ki je dogodek spretno in humorno povezoval, omenil, da se je zgodba založbe Miš pravzaprav začela z zemljevidi. In kar hitro me je odpeljalo v preteklost, v osnovnošolske čase, ko sem pogosto odšel v lokalno knjigarno in si tam kupil kakšen zemljevid oziroma kot smo jim takrat rekli – karto.

Sprememba kariere ni bila lahka odločitev in se ni zgodila čez noč. Trajalo je pet do deset let, da sem končala eno kariero in začela drugo. Na neki točki sem se odločila za delo samostojne pisateljice. Obiskovala sem dvoletni tečaj za pisanje, namenjen otroški literaturi, kar je bil prelomni trenutek zame. Že to, da sem bila sprejeta na ta tečaj, je pomenilo nekaj posebnega. Zame osebno je bil to znak, da zmorem.

Pomlad počasi prihaja v našo deželo, maj je mesec ljubezni in zaljubljencev, minuli, čeprav precej deževni prvi maj je dan golaža oziroma piknikov. Najbrž se že sprašujete, kaj vse sem zamešal v tokratni lonec …

Debele knjige me praviloma malo prestrašijo, čeprav pri določenih avtorjih vem, da ne morem zgrešiti. Nemalokrat se zgodi, da obširno knjigo preberem hitreje od pričakovanj. Kot otroku so mi debele knjige predstavljale izziv, saj sem bral hitro in rad, za nameček tudi malce bolj zahtevno branje.