Sproščeno

Zase lahko rečem, da je bilo to poletje vsekakor prelomno. Popolnoma drugačno od lanskega, ko so nas vse šokirale katastrofalne poplave. Letos sem se prvič odločil, da z otroki dopusta ne bom preživel med posedanjem, poležavanjem, praženjem in kar je še teh dejavnosti na kakšni preoblegani plaži ob Jadranskem morju.

V zadnjem času sem večkrat potovala v Bruselj. Z veseljem bi šla z vlakom namesto z letalom, vendar bi v tem primeru pot trajala 14 ur, tega pa si žal ne morem privoščiti. Opazila sem, da ljudje na letališču praktično ne berejo. Ko čakajo, si ogledujejo trgovine, nekaj pojedo in popijejo, če so v družbi, se pogovarjajo, tisti, ki so sami, pa gledajo v telefon. Tudi na bruseljskem letališču sem s knjigo v roki videla zares redke izjeme.

Priznam, da sem imel pri pripravi seznama priporočil za odrasle bralce kar nekaj težav, saj imamo Slovenci res veliko srečo, da pri nas vsako leto izide ogromno odličnih prevodnih del ter da imamo kopico domačih avtorjev, ki navdušujejo. In pri knjižnih delih za mladino, kjer imamo vseeno zelo široko polje, zadeva ni bistveno drugačna, pa tudi lažja ne.

Poletje = branje ali v mojem primeru poletje = še več branja. Praviloma držim tempo, tako da preberem eno knjigo na teden, včasih več in drugič manj, odvisno od poravnanosti planetov in obveznosti. Poleti, sploh v času dopustov, pa vedno izkoristim, da preberem še kaj več in predvsem, da se lotim knjig, ki potrpežljivo čakajo na policah.

Leto je naokoli, prišel je december in prižgali smo lučke. Okrasili smo mesta in domove, diši po kuhanem vinu in domačih piškotih. Ljudje smo bolje razpoloženi, čeprav nas vsaj v ljubljanski kotlini prav nič ne razsvetljuje vsakodnevna megla. Nas pa toliko bolj tistih par snežink, ko le pridejo. Nič čudnega, da pravimo, da jo to najlepši čas v letu.

Na Japonskem in v Severni Ameriki obstaja t. i. listni turizem – ljudje jeseni potujejo na določene kraje, da občudujejo najbolj čudovite odtenke rdeče na drevesih. Japonci takšno opazovanje listov imenujejo momidžigari, Američani pa leaf peeping.

Lani, ravno enkrat tak čas, sem pisal o negativnih likih – zakaj so pomembni in zakaj me celo privlačijo. Negativne like praviloma povezujemo s temno stranjo našega zavedanja, torej z nasprotjem svetle in pozitivne. In tako se vedno spomnim prikupne pravljice O miški, ki je zbirala pogum, kjer je zanimiv stavek – sove, ki poduči malo miško: »kaj pa je narobe s temo, samo svetla ni.«

Letos sem del poletja preživela v Avstriji. Ko sem bila mlajša, si tega nikoli ne bi zamišljala, saj me je vedno bolj vleklo na jug, privlačile so me dolge poletne noči in ležanje na plaži. Sedaj pa postaja vse bolj vroče in zaželela sem si, da še bolj spoznam našo severno sosedo, ki fascinira v tako mnogih pogledih.

V najbolj vročih dneh leta, stopam po razbeljenem asfaltu, ki bruha vročino in iščem kotičke za prijetno branje. Vroče je. Dopoldne, popoldne, zvečer – zelo vroče in vsak trenutek si tako močno želiš, da bi vsaj malce zapihalo in bi te veter nežno pobožal po obrazu. In kljub vročini so kotički, na katerih sem našla ne le vetriča, temveč tudi senco in pa predvsem mir za prijetno poletno branje.

Kje berejo slovenski avtorji in avtorice? Verjetno si v teh vročih dneh tudi sami vzamejo dopust, ko ne pišejo ali rišejo. Kje torej prebirajo knjige? In povprašala sem jih – pa niso povedali le, kje berejo poleti, temveč so delili tudi svoje anekdote (kje vse berejo, nas lahko tudi nasmeje!) in seveda kaj berejo v teh dneh ...