Igre, reklame in knjige
Večkrat se zgodi, da idejo za zapis dobim zelo spontano in jo potem samo še pustim, da se razvije, pogosto med pisanjem zapluje v čisto svojo smer. Potem se zgodi kaj, kar življenje postavi na glavo … najbrž mi ni treba razlagati, kaj mi/nam je življenje postavilo na glavo v začetku avgusta, a ker že v službi ves čas razmišljam predvsem o vodni ujmi, tokrat ne bom pisal o tem.
Najbrž lahko rečem, da ima vsak od nas vsaj eno pametno napravo – TV, računalnik, morda tablico, skoraj zagotovo pa telefon. Naprave seveda uporabljamo za marsikaj, med drugim tudi za sprostitev. Nekaterim sprostitev predstavljajo družbena omrežja – mene na trenutke bolj spravljajo ob živce; marsikdo pa med vožnjo, čakanjem na prevoz, družbo, naročeno pijačo ali hrano ali pač preprosto, ko si mora malo oddahniti, v roke vzame pametni telefon in odigra kakšno igro. In ne, namen tega pisanja ni soliti pameti, da to ni zdravo in da rajši v roke vzemite knjigo in berite, ker – tudi sam sprostitev poiščem kje drugje. Obožujem branje, ampak knjige nimam vedno pri roki, včasih ni primeren trenutek ali pa je časa, da bi se res lahko posvetil branju, pač premalo.
Nikoli, niti v najstniških letih, nisem bil ljubitelj kakšnih preveč zahtevnih iger – pravila, nepisana pravila, kopica vlog, prepletanje med svetovi … preveč. Če se želim sprostiti na tak način, naj bo preprosto in po možnosti zanimivo. Od nekdaj sem pač rad igral športne igre, ker imam tudi šport rad. In ker sem eden tistih, ki praviloma ne nori na kavču ob porazih (res pa včasih na kavču selektorsko modrujem), me tudi zmage in porazi v igricah puščajo ravnodušnega, ker – saj je samo igra. Tisti, ki bi pogledal na moj mobilni telefon ali tablico, bi našel štiri igre – eno za igranje snookerja, managerski nogomet ter dve besedni igri, ki mi predstavljata pravo možgansko telovadbo. In ja, predvsem besedni orehi – konec koncev se večino časa ukvarjam z besedami; mi pogosto predstavljajo res velik izziv in povzročijo veliko več napetosti in slabe volje kot tiste druge.
Vse naložene igre so brezplačne, ker se mi v poplavi vseh mogočih iger in ob drugih pomembnejših življenjskih stroških, zdi zares nepotrebno plačevati za igre. To pa pomeni, da moram »trpeti« ob različnih oglasih. In seveda se zdaj sprašujem, zakaj na mesec odštejem nemalo denarja za TV-programe, pa me na večini neprestano posiljujejo z oglasi? In ker predvidevam, da ste pod kožo bolj ali manj vsi krvavi in se kdaj pregrešite s kakšno igro, vam je ta situacija najbrž znana. Kaj se dogaja? Seveda so to oglasi, zaradi katerih so igre (in dajmo priznati, da so tudi brezplačne igre hudo dodelane) brezplačne in pri tem mi je seveda kristalno jasno, da to niso, saj nekdo pač zasluži oziroma izstavi račun za tisti 10 do 30-sekundni oglas, ki se predvaja, preden želim odigrati naslednjo stopnjo ali pozdraviti svojega igralca. Jasno mi je tudi, kako vse skupaj funkcionira v ozadju in da mi glede na moje iskanje, oglede in hobije, ponujajo tisto, kar sklepajo, da bi me utegnilo zanimati. Pri meni so to igre z reševanjem takšnih in drugačnih miselnih orehov, kakšne druge športne igre, občasno zaigrajo na družinske note, drugič na dejstvo, da sem samski in to je bolj ali manj to.
Recimo, da se praviloma potrpežljiv človek (moji otroci, bivša žena, starši in vsi, ki me poznajo, so zdaj najbrž dvignili obrvi) in potrpim oziroma preživim tistih maksimalnih 30 sekund oglasov, čeprav mi gre na živce, ko včasih že petič zapored gledam isti oglas. In kaj se dogaja v oglasu? Za začetek – obljubili vam bodo, da je igra brezplačna (khm, khm), brez oglasov (KHM, KHM) in da jo lahko igrate kjerkoli in kadarkoli, tudi brez internetne povezave (kašelj se umiri, ker imam načeloma vedno signal in povezavo, tako da to težko komentiram). In potem – odvisno od oglasov, ampak sem pač pri igrah!; vidim nek precej enostaven problem, ki pa ga tisti »nekdo« ne zna ravno rešiti. Sam pri sebi že pomislim: »Oh, to je pa zanimivo, to bi lahko reševal. Da se malo sprostim …« in skoraj pritisnem na tisti sijoč in odlično viden gumbek 'Naloži' (vsekakor je mnogo bolj viden od tistega križca 'Zapri'). Eno teh iger, ki so videti tako lepe, krasne in čudovite, sem si naložil. In ugotovil, da lepa še je, za igranje niti približno tako krasna, sploh pa ni za čudovito sproščanje. Zadeva me je zasvojila. Takrat dobim nagrado, zdaj bom prejel tisto, pa sprostilo se bo tretje in ali so rekli, da bo nekaj-nekaj-nekaj ob tej in tej uri. Katastrofa! Zadevo sem izbrisal z vseh naprav.
In potem sem razmišljal, kako močen in prepričljiv je dober (in predvsem odlično plačan!) marketing. Hrana, ki nam jo ponujajo, na krožniku ni niti tako velika, kaj šele tako okusna, avtomobili niso tako varčni in okolju prijazni, oblačila na nas nikoli niso videti tako dobro, plaže niti pod razno niso tako prazne ali čiste, filmi ne tako smešni ali napeti in … oh, življenje pač ni oglas.
Sem pa seveda razmišljal, zakaj se pri nas (ker v tujini občasno celo opazim kaj zanimivega) takih marketinških podvigov ne lotevajo knjižni založniki?! Si predstavljate, da bi prebrali napovednik ali celo videli s tem povezan video za kriminalko, ki bi vas razvnel do te mere, da bi šli takoj v knjigarno in kupili knjigo oziroma si jo izposodili v knjižnici? Enako velja za katerikoli žanr, pravzaprav. Meni osebno bi bilo to odlično. Zato na svojih kanalih objavljam citate knjig, ki so me »vzburili« in zato se trudim v svojih mnenjih o knjigah pisati na način, da nekoga prepričam, da je knjigo vredno prebrati oziroma si o njej ustvariti lastno mnenje. Naš trg je pač majhen, dnevni časopisi in revije se knjigam rajši izogibajo, da drugih medijev (z izjemami, ki so praviloma pod isto streho) sploh ne omenjam, imamo sicer eno knjigam namenjeno revijo (poklon ustvarjalcem) in potem nas je kar nekaj t. i. knjižnih »blogerjev«. Pogosto smo s kritiškega vidika najbrž podobni »kavč selektorjem«; ki vse vedo in bi sami naredili stokrat boljše, le da velika večina ni še nikoli naredila nič. Ob vsem in vseh naštetih imamo tudi kar nekaj knjižnih založb in ustvarjalcev (o katerih sem pisal pred meseci); ki se zares trudijo delati dobro, boljše in najboljše, pa so – zaradi slabega marketinga, ki pač veliko stane, slabo opazni. Mogoče bi morali začeti razmišljati tudi o tem. Knjige stanejo – ne le nas, kupce, ampak tudi založbe. In strošek se mora pač pokriti, saj to je zelo enostavno razumeti.
Glede na to, da imam dva in pol najstnika (tretji bo to uradno postal čez dober mesec), imamo seveda s pametnimi napravami kar nekaj težav. Predvsem pri omejevanju uporabe. Seveda so podvrženi oglasom in dražljajem, ki so spet prilagojeni njihovim poizvedovanjem in interesom. Uspelo mi je sicer, da imamo v eni od besednih iger skupino in malo »tekmujemo«, pa da drugo tovrstno igro pogosto rešujemo skupaj in si pomagamo, ampak … vidijo marsikaj privlačnega in si želim, da bi – kot odrasli, videli tudi kaj drugega kot umetno popolnost vplivnežev in vplivnic, ki z realnim svetom nimajo nič skupnega.
