Težave sodobne bralke

Se tudi vam dogaja, da je vse težje prebrati knjigo v miru od prve do zadnje strani? Prebrati prav vse besede, brez izpuščanja – brez iskanja smisla in razmišljanja, kaj bo konec? 

Sobotno dopoldne na koncu septembra je, ko pijem jutranjo kavico na barskem stolu v kuhinji, pa potem na kavču v dnevni sobi ob strmenju dežnih kapelj skozi okno. Pogledam veliko knjižno omaro na drugi strani dnevne sobe in razmišljam, kaj bi brala. Tudi na pisalni mizi imam velik kup popolnoma novih knjig, ki sem jih dobila v teh dneh (rojstni dan, pač). Nekaj jih je tudi iz knjižnice, nekaj so mi jih posodile prijateljice. Kaj naj začnem brati?

Strmim v knjižne hrbte, kar nekaj je namreč knjig, ki sem jih dobila od očeta, pa jih še nisem prebrala. Mnogi nobelovci, marsikateri klasiki, ki bi jih rada prebrala, pa jih še nisem. Potem pa še vse tiste knjige na pisalni mizi, ki jih še nisem začela. Na koncu toliko časa razmišljam, kaj naj preberem, katero knjigo izberem, da mine že kar nekaj časa. Včasih toliko, da nimam sploh več časa za branje. Pa se mi to ne dogaja le s knjigami. Kakšen večer sedem na kavč, prižgem televizijo, po navadi kar HBO MAX in začnem izbirati, kateri film bi si ogledala. Toliko je filmov, sploh dokumentarnih, pa klasičnih, ki jih še moram, da samo brskam in brskam ... Zgodi se, da ugasnem televizijo in grem spat.

Včasih sem bila bolj potrpežljiva bralka. Razmišljam, ali se je to spremenilo, ko sem začela več pisati o knjigah. Pred izidom nove Bukle dobim v branje kar zajeten kup knjig in vse bolj izurjena sem v hitrem branju. Zaradi pisanja o knjigah sem postala tudi vse bolj pozorna na slog pisanja: v kateri osebi piše pisatelj, na kakšen način opisuje dogodke, ali se vrača v preteklost, ali je vse v pravem časovnem vrstnem redu ipd. Včasih tega nisem opazovala, ker sem brala drugače. Ko sem odprla prvo stran knjige, sem se potopila v svet besed. Seveda mi je bilo včasih težje – spomnim se, ko sem začenjala z Vojno in mirom, je trajalo kar nekaj strani, da sem sprejela počasen ritem pisanja in začela dejansko opazovati rusko pokrajino, ki jo opisuje Tolstoj (na res mnogih straneh!). Bila sem v svetu dogajanja in nisem opazovala, na kakšen način je zgodba podana, temveč »sem bila del zgodbe«. Zgodba je bila tista, ki je bila pomembna. In nisem nestrpno hitela, da bi prišla do bistva, o čem je knjiga ter kaj se zgodi na koncu. Temveč sem uživala v procesu. Danes se mi to ne zgodi več. Skoraj nikoli.

Vendar za to ni »krivo« moje pisanje o knjigah. Kriva je sprememba sveta – pa tudi mene posledično. Ko sem bila pet let nazaj na kampiranju na morju, kjer sem preživela skoraj cel mesec, sem telefon odložila v avtomobil in ga nisem pogledala par dni. Danes, ne glede na to, kako se trudim narediti enako, tega ne uspem. Ne uspem in ne uspem – pa se trudim! Zakaj? Ko sem se začela spraševati, zakaj se to dogaja, sem ugotovila, da verjetno tudi tu tiči odgovor na moje nekoncentrirano branje. Vse več časa namreč tudi jaz »scrolam« po ekranu (čeprav se zavedam vseh nevarnosti tega nenehnega početja) in se tolažim, da je tudi to branje. Da nisem le na družbenih omrežjih, temveč preberem tudi kakšne članke.

Pred letošnjim poletjem sem za to spremembo obtožila svojo poklicno pot, ker sem se v teh letih bolj aktivno začela ukvarjati s piarom. Prepričala sem se, da telefona ne morem telefona, ker moram biti dosegljiva – predvsem pa zato, ker moram biti v stiku s svetom. Z novicami, tako v medijih kot tudi z dogajanjem na družbenih omrežjih. Toda to poletje, ko sem zaključila s tem delom kariere, se je pokazalo, da temu v resnici ni tako.

Dejstvo je, da svet ni enak kot pet let nazaj. Čeprav so bili takrat že »v modi« pametni telefoni, pa ni bilo tako, kot je danes – in to malce pozabljamo. Danes je vse veliko bolj dostopno s kliki na telefonu (od banke, nakupov, celo izposoje knjig v knjižnici). Postali smo bolj odvisni od telefonov. Več nam dajejo in v smislu uporabnosti so prijaznejši do nas. Ne sme torej čuditi, da smo vse bolj »privezani« na njih. In da se je torej vse težje odtrgati za par ur, dni ... in vse težje bo. Na naših plečih pa je, da v svoje dobro to naredimo. Zase!

Drugo pomembno dejstvo pa je, da sem imela pet let nazaj še pozitiven vpliv fakultete, ki sem jo sicer zaključila leta 2015. Čeprav na žalost vse manj, pa fakultete spodbujajo poglobljeno, analitično in kritično branje. Branje zahtevnih tekstov, ki so veliko daljši kot objave na spletu. Branje, ki je močno strnjeno in polno zahtevnih besed, branje v tujih jezikih (ne le pogovorno enostavni angleščini na spletu)! In to je tisto, kar mi zares manjka – pa ne le meni, temveč širši javnosti, kar je poudaril tudi Miha Kovač pri najavi Ljubljana Reading Manifesto – dokument, ki bo politično sporočilo na frankfurtskem knjižnem sejmu. Dokument, ki poudarja moč analitičnega, kritičnega, poglobljenega branja in posledice, ki jih današnja družba doživlja, ker je tega vse manj. Takšno branje ni zabavno. Ni sproščujoče in ni enostavno, temveč ravno nasprotno. Toda v današnjem svetu ga vse bolj potrebujemo. V praksi pa ga je dejansko vse manj. In ne bom metala kamna v druge, temveč priznala, da sem tudi sama del tega problema.

Le kritični um nas bo obvaroval v prihodnosti, da bomo znali ločiti zrnje od plev – ki ga je veliko tako na spletu, in bodimo iskreni, tudi med knjigami. Potrebujemo kakovost v vseh leposlovnih žanrih. Poleg kakovostnega branja (ki ga je veliko) pa rabimo predvsem ponovno postati kakovostni bralci. Izguba fokusa se namreč ne dogaja le pri mladih, temveč v veliki in enaki meri tudi pri odraslih. Zato bom zaključila s to kolumno ter v roke vzela knjigo. Odstranila vse faktorje in se pozorno lotila branja. Kajti vsak mora rešiti najprej sebe, vsak dan znova.