Aktualno

Miš založba je v slovenščino prevedla že več kot 120 del, ki so jih ustvarili avstralski pisatelji in pisateljice. Trikrat pokopana pa je nekaj posebnega – knjiga je namreč raziskovanje avtoričine lastne preteklosti, ki ugotovi, da ima korenine tudi v Sloveniji, njena babica pa je bila aleksandrinka. To je zgodba o preteklosti in sedanjosti, zgodba iskanja samega sebe, predvsem pa je to pripoved o pripadanju. O pripadanju človeka koščku zemlje, ki mu lahko rečeš dom. Z avtorico sva se pogovarjali o nastajanju knjige in njenih preteklih ter bodočih pisanjih.

Prejšnjič sem pisal o skorajšnjem začetku šolskega leta in strahu, ki bo znova zavladal med otroki in starši na račun branja. Meni kot staršu začetek novega šolskega leta prinese drugačne strahove – roditeljske sestanke, volitve v svet staršev in razmišljanje, kje v slišanem iz ust razredničarke prepoznam lastne otroke.

Avgust gre h koncu, na vrata trka september, z njim pa novo šolsko leto. Nekateri se ga veselijo bolj in drugi manj, še četrto leto zapored nas utegne strašiti epidemija covida-19. Starši smo tisti, ki v teh dneh še zadnjič (in kdove katerič) pregledujemo sezname šolskih potrebščin, delovnih zvezkov in se sprašujemo, ali so otroci čez poletje res tako zrasli, da potrebujejo novo garderobo.

V teh časih, ko rastejo cene čisto vsakemu materialu, produktu in storitvi, me je strah za slovensko knjigo. Strah me je, ko berem o ceni papirja, ki se je dvignila med 40 % pa vse do 100 %, odvisno od kakovosti. Strah me je bilo že januarja, ko sem v Delu brala o podražitvi cene papirja in izračun družbe Delo, ki naj bi tako v letu 2022 imela 1,3 milijona evrov višje stroške poslovanja kot prejšnje leto (v to so všteti energenti za tiskanje in materiali).

Zame so knjige od malih nog predstavljale pobeg – v drug svet, razburljiv in poln pustolovščin, kjer sem bil povsem sam, pa hkrati obkrožen z vrvežem mnogih likov. Vseh tistih, ki sem jih srečeval na stopnicah domačega bloka, na travnikih in igriščih v bližnji okolici doma ali pa v šoli, tam ni bilo. In kmalu sem začel tovrstne svetove in like ustvarjati tudi sam – bili so navdihnjeni z resničnimi »junaki« okrog mene in seveda pogosto tudi s tistim, kar sem prebral, včasih sanjal.

Večina izmed nas je zelo vizualnih bitij in če nam nekaj ne pade v oko oziroma ne pritegne našega pogleda, potem tega ne izberemo. To velja tako za ljudi, oblačila, igrače, hrano in seveda tudi za knjige. Tisti pregovor ne sodi knjige po platnicah je seveda povsem na mestu, a vsaj otroci prve knjige začnejo izbirati na podlagi tega, kako privlačna in mikavna je naslovnica.

V sklopu mladinskega literarnega festivala Bralnice pod Slamnikom se je Boštjan Gorenc – Pižama pogovarjal z avstralskim pisateljem Barryjem Jonsbergom. Nekdanji učitelj angleščine, ki se je iz Velike Britanije z ženo in dvema majhnima otrokoma pred že več kot dvema desetletjema preselil v Avstralijo, je do danes izdal že več kot 20 knjig, ki so bile prevedene v 14 jezikov.

21. marec je svetovni dan poezije in zato sem v marcu pozornost svojih misli usmerila k poeziji, ki jo prevečkrat zanemarjam. Pa nisem edina. Police s poezijo so v knjižnicah manj obiskane, v knjigarnah imajo manjši kotiček in ljudje po njej ne posegamo množično. Poezija je imela v literaturi vedno imela neko prav posebno mesto. Je nekaj unikatnega.