Knjiga kot božično-novoletno darilo: predlogi naših avtoric in avtorjev

Pri nas doma decembrska obdarovanja vzamemo kar resno. Tako je nastal prispevek, ko sem Mišje avtorice in avtorje vprašala preprosti vprašanji: katero knjigo predlagate za božično-novoletno darilo in zakaj. Pa mora biti od založbe Miš, so me povprašali – seveda ne, saj knjigoljubci sodelujemo. Besedilo ni poenoteno, saj so odgovori raznovrstni, kot so bogato raznoliki tudi moji sogovorniki in sogovornice, tako da je nastal mozaik, pravi kolaž. Naj bo čudovito praznično branje!
Tina Arnuš Pupis predlaga potopisni roman Zadnja priložnost.
»Ob izbiri predloga za imenitno knjižno darilo me najprej prešine misel na čudovit potopisni roman Zadnja priložnost (avtorja: Douglas Adams in Mark Carwardine). Ob branju dotičnega dela se namreč bralec lahko pošteno nasmeje, saj je zajetno zabeljeno z Adamsovim pronicljivim, lucidnim humorjem (ljubitelji Štoparskih vodnikov že veste, o čem govorim), obenem pa odpira prostor za razmislek o še vedno in čedalje bolj pereči tematiki varovanja okolja in izumiranja živalskih vrst. Žal je knjigo, kolikor mi je znano moč kupiti le v angleški različici. Za pridobitev slovenske različice bi bilo bržkone potrebno pošteno zavihati rokave (no, vloženi trud nenazadnje darilu prida še dodatno vrednost) in pobrskati med ponudbo rabljenih knjig. (Ker tudi sama še nisem uspela priti do lastnega izvoda predlagane knjige, ob tej priložnosti še posebej prijazno maham gospodu Božičku.) Sicer pa menim, da prav tako ne boste zgrešili z nakupom kateregakoli dela izmed vam ljubih slovenskih avtorjev in avtoric.«
Marta Bartolj predlaga klasično zgodbo Sneženi mož.
»Nežna pripoved Sneženi mož, ki jo je napisal in narisal Raymond Briggs, bo imela vedno posebno mesto v mojem srcu. Najprej sem jo spoznala kot otrok v risanki, ki me je popolnoma prevzela. Šele nato sem jo našla v obliki knjige, ko sem že odrasla. Nežno me opominja, da je vse mogoče. In da čar življenja nosimo v sebi. Bila je tudi navdih za avtorsko knjigo Kje si?«
Tina Bilban predlaga kar dve knjigi Kričeče stopnišče in Pasje poletje.
»Ker smo bralci vseh sort, na srečo pa so takšne tudi knjige, izpostavljam dva predloga. Kričeče stopnišče Jonathana Strouda, prva v zbirki Lockwood & Co. je kot nalašč za vse ljubitelje napetih zgodb in pikrega humorja. Izjemno dobro se jo kombinira s čajem, piškoti in naslanjači. Ker se ob domišljenem tempu dogajanja strani obračajo kar same, morda pride prav tudi novica, da je na police že prišlo tudi nadaljevanje – Šepetajoča lobanja. In če koga zamika, da bi raje posegel po angleški izdaji, naj dodam še to, da prevod Andreja Hitija Ožingerja zelo fino teče, naslovnice, ki jih je oblikoval Matija Medved, pa so zagotovo najbolj šik od vseh izdaj (pa se je do sedaj nabralo že kar nekaj prevodov). Drugi predlog pa je za tiste, ki v jesensko-zimskem mrazu pogrešajo sonce. Pasje poletje Gaje Kos in Ane Zavadlav en dva tri pričara sonce, prinese vonj po borovcih, zvoke škržatov in občutek soli na koži. Ta igriva slikanica, ki je prejela tudi posebno nagrado Kristine Brenkove »nove poti«, se, preizkušeno, najbolje bere v paru ali trisu. Potem se lahko namreč v paru/trisu tudi smejimo prismuknjenim komentarjem, ki spremljajo Gajino zgodbo v besedi in Anino na ilustracijah, na ilustracijah iščemo živali in se pogovarjamo.«
Mateja Gomboc predlaga roman Katarine Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna.
»Izbrala sem romaneskni prvenec mlade pisateljice, ki je po dveh pesniških zbirkah prešla v nov izraz. Čeprav je okolje, v katerega je postavila protagonistko, zelo prozaično, je čutiti avtoričino poetično subtilnost, njeno poglabljanje v vsakdanjosti in iskreno priznanje, da o svetu marsičesa še ne ve. Pisateljica je moja hči. Najbrž sem knjigo tudi zato brala drugače. Katero branje pa ni subjektivno? A roman me je presenetil tako vsebinsko kot slogovno. Mislim, da bo tudi vas!«
Igor Karlovšek predlaga psihološki triler Ni dežela za starce Cormaca McCarthyja.
»Za božično darilo predlagam knjigo Ni dežela za starce Cormaca McCarthyja. V poplavi kriminalnega žanra (s pretirano komercialno podporo) je redko svež pristop s pomenljivim sporočilom. Zasnova je izgubljeni kovček denarja, zgodba pa se razvije v odličen psihološki triler z izjemno dodelanimi liki.«
Aksinja Kermauner predlaga mladinski roman Janje Vidmar: Koliko še?
»Janja Vidmar je moja sestra po trpljenju/uživanju v pisanju, tako da vedno rada berem njene zgodbe, pa naj si bodo za otroke ali odrasle, in jih tudi rada podarjam. Večplasten roman pa mulcem razloži, da ni vse samo zabava, da se je treba kdaj tudi malo potruditi. Poleg tega pa bralce še razvaja z opisom lepot otoka po poti Camino Krk.«
Nina Mav Hrovat predlaga otroške slikanice, in to kar tri slovenske.
»Odlično darilo za otroke je lahko brezbesedilna slikanica, kot je delo Ivana Mitrevskega Filip gre na sprehod. Slikanica je odličen pripomoček za razvijanje govora, pripovedovanja in opazovanja. Filip se odpravi na sprehod in doživi vse mogoče zaplete, sreča različne živali, se zaleti v drevo, naleti na ovire, spremeni se vreme ... Knjiga je odlična tudi za starše, ker preko otrokovega pripovedovanja spoznavajo, kako razmišlja njihov otrok, moralno presoja, čemu se čudi, kaj ga pritegne ... In kako vemo, če se je Filip vrnil domov? Otrokom je to kristalno jasno, saj opazijo spremembo v barvi oken. Prej so modra, potem rumena. Mi, odrasli, bi to najbrž spregledali.
Slikanico Zebra v ogledalu Tine Arnuš Pupis in Marte Bartolj priporočam tako otrokom kot odraslim, odlična pa je za skupno branje. V slikanici sledimo zgodbi iz ene in/ali druge strani, pri čemer ugotovimo, da je zgodba diametralno nasprotna. Na tak način učinkovito spoznamo, da imajo enake besede lahko zelo različne učinke, predvsem ko govorimo o videzu, počutju, stereotipih in sodbah. Ne zgolj otroci, tudi odrasli, včasih potrebujemo tak uvid v svoja ravnanja in v ravnanja drugih. Če bi se tega vedno zavedali, bi bil svet lepši.
Slikanica Po sledeh velikanov avtorice Maše P. Žmitek, je svojevrsten knjižni presežek, ki bralcem in opazovalcem ponuja več kot samo poučne informacije o živalih iz preteklosti, ki so lomastile po svetu, in ponuja odličen vpogled v življenje v kenozoiku. Tekstu in ilustracijam, ki so na prvi pogled enostavne, je dodana črtna mreža, s katero živali oživijo. Tak animiran učinek je nekaj, kar bralca posebej navduši in drži otrokovo pozornost od začetka do konca. Saj veste, ko na koncu rečejo rečejo: Še!«
Ivan Mitrevski predlaga strip: Mikael Ross: Šola padanja.
»Nekega dne mlademu Noelu umre mami. Naenkrat se mora ta posebni fant znajti v popolnoma novi situaciji. Ko ti zmanjka tal pod nogami, se je pač treba naučiti padati. Eden najlepših stripov, ki je izšel v zadnjem času. Lepo izrisan, gladko povedan, smešen in žalosten in zabaven obenem.«
Anja Mugerli predlaga ameriški roman Ker sem ljubil Siri Hustvedt.
»Za božično darilo toplo priporočam roman Kar sem ljubil ameriške pisateljice in esejistke Siri Hustvedt. Po knjigi sem posegla, ker sem pred časom že brala neko drugo avtoričino knjigo, ki mi je bila všeč, poleg tega pa me je zelo pritegnil naslov. To je zagotovo ena tistih knjig, ki te zaznamujejo in ostanejo s tabo. To je roman, v katerem nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Zgodba o ljubezni, prijateljstvu in očetovstvu v drugem delu knjige namreč nepričakovano dobi temnejše tone, kar pa, nasprotno od pričakovanja, ne zmanjša njene svetlobe, temveč jo, ko posveti skozi razpoke (če parafraziram Cohena), naredi le še bolj intenzivno.«
Maša Ogrizek predlaga klasiko Bratec in Kljukec s strehe Astrid Lindgren.
»Zakaj: Knjiga je bila sicer že prevedena, ko sem bila sama otrok, a se ne spomnim, da bi jo brala. Spoznala sem jo, ko sta bila moja otroka majhna, a kot animirano televizijsko serijo. Moram priznati, da me je takrat glavni junak Kljukec, ki se rad širokousti in predvsem vedno kaj ušpiči ali pokvari, kar malo nerviral. Zdaj, ko sem – tako pravi zase Kljukec – »v najlepših letih« pa mi je vedno bolj všeč. Predvsem njegov večni odgovor na vsako težavo: »Velikih duhov to ne moti.« Nenazadnje smo tudi pisateljice in pisatelji neke vrste Kljukci – resnicoljubni lažnivci.«
Sebastijan Pregelj predlaga poetični roman Dušana Šarotarja: Ostani z mano, duša moja.
»Ker je Dušan Šarotar tisti pisatelj, ki ohranja spomin v najbolj prečiščeni obliki. Njegove besede so za tiste, ki jih več ni, in za one, ki še pridejo. Za judovskega fotografa, kronista teme, v kateri ni dočakal luči, in za mlada Juda, ki po koncu vojne na ladji zapuščata staro celino. Vse je končano in vse je še pred nami. Upanje je.«
Peter Svetina predlaga najboljšo prevedeno mladinsko leposlovno knjigo leta 2010, knjigo Shauna Tana: Zgodbe iz oddaljenega predmestja v prevodu Gaje Kos.
»(Je že res, da je knjiga izšla pri založbi Miš, ampak predlagati bi jo bilo vredno ne glede na to, kje bi izšla.) Preberite prvo zgodbo o vodnem bivolu, prav počasi jo preberite, kratka je, eno stran. Dvakrat jo preberite v ponedeljek, dvakrat v torek, v sredo o njej premišljujte. Potem berite naprej zgodbo za zgodbo. Več na začetku ni treba vedeti. Na koncu boste prišli do odgovora na vprašanje, ki ste si ga postavili. Mogoče si ga pa niti postavili niste, odgovor boste vsekakor dobili.«