Komu zvoni?
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi. (John Donne: Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih)
No man is an Iland, intire of itselfe; every man is a peece of the Continent, a part of the maine; if a Clod bee washed away by the Sea, Europe is the lesse, as well as if a Promontorie were, as well as if a Manor of thy friends or of thine owne were; any mans death diminishes me, because I am involved in Mankinde; And therefore never send to know for whom the bell tolls; It tolls for thee. (John Donne: MEDITATION XVII: Devotions upon Emergent Occasions)
21. marec je svetovni dan poezije in zato sem v marcu pozornost svojih misli usmerila k poeziji, ki jo prevečkrat zanemarjam. Pa nisem edina. Police s poezijo so v knjižnicah manj obiskane, v knjigarnah imajo manjši kotiček in ljudje po njej ne posegamo množično. Poezija je imela v literaturi vedno imela neko prav posebno mesto. Je nekaj unikatnega. Nekaj »visokega«, morda skoraj božanskega v nekem smislu, pa hkrati nekaj tako vsakdanjega. Saj vsi tako radi poslušamo glasbo in ob tem razmišljam, ali ni glasba tudi poezija v melodiji?
Verz, ki sem ga uporabila uvodoma, si sposodi Ernest Hemingway v svoji knjigi Komu zvoni. Vojni roman, eden najbolj znanih, čeprav meni morda ljubši Zbogom orožje, govori o prostovoljcu Robertu, ki se v času španske državljanske vojne pridruži republikanski gverili. Hemingway je o tem vedel veliko, saj je bil v Španiji med vojno, roman pa je napisal kmalu po koncu vojne in ga izdal med drugo svetovno vojno. Komu zvoni? Komu je zvonilo takrat in komu zvoni danes? Kot so prostovoljci odhajali v Španijo, da bi se uprli fašistom takratne ere, se danes zgrinjajo prostovoljci v Ukrajino. Kaj je pravzaprav drugače? So zgodovina res le cikli in se mar res nikoli nič ne naučimo od nje?
Zavedamo se izzivov, ki so pred nami – dražji energenti, dražja hrana, vse dražje, le zaslužek manjši, ko valuta pada. Bo zgolj dražje ali nas čaka pomanjkanje? Bo lakota, bo vojna? Večer za večerom gledamo novice, dan za dnem jih beremo in posameznika je strah. Zave se, da lahko tako malo spremeni. Zave se, kako majhen je nasproti temu velikemu, neusmiljenemu »stroju« zgodovine. In ravno v teh časih, časih negotovosti, strahu, pa tudi v časih, ko se morda zopet bolj zavedamo svoje minljivosti in majhnosti, velikokrat pomislim na poezijo. Poezija nam je lahko v uteho. Poezija je tista pisana beseda, ki morda najbolje čuti.
Morda jo prehitro prezremo, morda jo občasno zanemarimo, toda poezija je še kako pomembna. Ep o Gilgamešu, ta najstarejša pesnitev, kar potrjuje, da je pesem že od nekdaj z nami. Na 21. marec, svetovni dan poezije, po družbenih omrežjih malce bolj objavljamo pesmi kot ostale dni. Prav je tako in temu so tudi (svetovni) prazniki namenjeni, da nas vedno znova opominjajo nekaj pomembnega. In poezija je pomembna – je zatočišče v temačnih dneh in luč na koncu tunela. Poezija je morda abstraktna, a tudi najbolj realistična, kajti poezija so čustva – in kaj je bolj resnično kot vse tisto, kar čutimo v sebi?
Kaj bo? Ne vem. Komu zvoni? Vsem nam. In prav zato v teh dneh v roke vzamem poezijo in se potopim v svet besed, lepih, žalostnih, bolečih, ljubečih … V svet poezije, ki me dvigne nad vse, nad vsakdanjost, nad realnost in ponudi nov pogled na svet.
