Leaf peeping in jesen v parku
Že od malih nog sem bila redna obiskovalka parka, ki leži v moji bližini (pozicioniran je na meji domžalske in kamniške občine). Kar nekaj fotografij v družinskem albumu je, ko sem se še kot zelo majhna deklica tam navdušeno sprehajala in predvsem igrala na zunanjih igralih (ki so bila atraktivna že v 90-ih letih, danes pa so tako inovativna in bogata, da ne čudi, zakaj je tam veliko mladih družin). Eden mojih lepših otroških spominov je povezan s tem časom – mama me je predčasno pobrala po verouku in odpravili sva se na jesenski sprehod. Jesen takrat ni bila moj najljubši letni čas (komaj sem namreč čakala zasneženo zimo in praznični december), vendar pa sem tako navdušeno odrivala listje, skakala po njem in se nasploh močno zabavala, tudi ko sem nabirala kostanje. Še danes uživam v hoji po odpadlem jesenskem listju. Sem pa v zadnjih letih razvila še eno navado: in to je branje v parku. V omenjenem parku, seveda.
Arboretum Volčji Potok obiščem v vseh letnih časih – pozimi je prijetno, ker ni veliko ljudi in ko sem v družbi svojega kužka, mi je to še veliko pomembnejše, saj je enostavnejše. Seveda to ne velja za praznični december, ko zna biti kar velika gneča – kar spet ne čudi, saj je res lepo okrašeno. Prvi meseci v letu pa so bolj prazni in če takrat zapade sneg, je res pravljično. Še bolj kot v lučkah. S prvimi toplimi dnevi se odprejo tulipani in takrat je park močno oblegan. Priznam, da takrat poiščem mirnejše kotičke za sprehod in park prepustim turistom. Poleti je čez dan prevroče, toda nič boljšega ni kot jutranji sprehod, kavica v parku in morda še rogljiček. Vendar sem vse prevečkrat lena, da bi dovolj zgodaj vstala. In zato je jesen najbolj čudovita. Ni gneče, ni prevroče, ni premrzlo, park pa je morda celo v najlepši obliki, ker drevesa prav vsak dan spreminjajo barvo. Na Japonskem in v Severni Ameriki obstaja t. i. listni turizem – ljudje jeseni potujejo na določene kraje, da občudujejo najbolj čudovite odtenke rdeče na drevesih. Japonci takšno opazovanje listov imenujejo momidžigari, Američani pa leaf peeping. In prav to obdobje je tudi najboljše za branje v parku. Pod krošnjami dreves te prijetno greje jesensko listje in potopiš se v knjigo, v zgodbo, ko pa dvigneš pogled in se ozreš v okolico, te pozdravi narava v vseh odtenkih – od rumene, zlate do rdeče rjave. Magično!
Ponavadi sprehod v parku začnem na levi. Prvi bralni kotiček imam pri pristavi. Tam sem največkrat brala v koronskem času, ko je bila kavarna zaprta, tam pa je bil kavni avtomat. Lokacija je čudovita, ker je res veliko sonca in je primerna tudi za zimsko branje. Tukaj ni gneče, pogled na levo pa vam omogoča kar nekaj užitkov ob jesenskih krošnjah. Nadaljujem proti Zgornjemu rozariju, kjer v začetku oktobra morda lahko ujameš vonj kakšne pozne vrtnice. Tudi tukaj se včasih ustavim in odprem knjigo, vendar pa so ti kotički morda idealnejši za poletne dni – tu je namreč kar nekaj sence in je lahko hitro prehladno. Če je knjiga dobra, pa seveda ne moreš kar prekiniti, čeprav je prehladno. Sprehod velikokrat nadaljujem čez Zgornji angleški park, pa nato v gozd do ruševin starega gradu ali pa vse naokoli do jezera v Jelovi dragi in mimo Hujske loke ter Spodnjega angleškega gradu do kavarne. Na tej poti ponavadi ne berem, ker je vse bolj na senčni strani in hitro prehladno. Zato včasih ta del izpustim in se napotim kar direktno v kavarno, kjer naročim kavico in berem. Prebiram romane, včasih pa sem veliko brala o naravi (navduševala sem se nad japonskimi knjigami o »gozdni kopeli«, se zaljubila v knjigi Hoja in Tišina norveškega avtorja Erlinga Kaggeja itd.). Tako sem v teh dneh v kavarni prebrala knjigi O listju nemške avtorice Marion Poschmann, ki govori predvsem o mestni arboristiki (v njej sem izvedela tudi o listnem turizmu), in knjigo Skrivno življenje dreves Petra Wohllebna, ki je »ljubezensko pismo gozdu« (v njej pa so tako fascinantni podatki o sposobnostih dreves, da jo morate prebrati!).
Na sprehodu vedno (ampak res vedno – četudi grem kdaj po drugačni poti) obiščem Francoski vrt. Preprosto sem frankofil in tukaj lahko vedno obujam spomine na življenje v Franciji. Ali pa preprosto uživam. V lepih dneh sedim na kamniti klopci, v hladnejših pa na vrhu stopnic berem na leseni klopci. In tako sem v teh prvih jesenskih dneh brala Papirnata mesta, poetičen roman, ki ga je treba brati na tako lepih koncih. Za nadaljnje jesensko branje pa načrtujem mladinski roman francoskega avtorja Volčje oko.
V sončnih dneh se sprehodim še skozi Spodnji rozarij po travi in tudi tam so odlični ter skriti kotički za branje. Z bližnjega igrišča pa se sliši še otroški smeh. Skoraj vedno pa sprehod zaključim skozi star drevored do starega vhoda. Tam pod kostanji razmišljam o prebrani vsebini. Pa tudi o tem, kako močno sem hvaležna, da lahko v tako lepi naravi, predvsem pa v miru berem. In uživam. Temu se reče življenje.
