O izzivih starševstva

Starši smo velikokrat – sploh ko so otroci še mlajši, primorani k iskanju inovativnih idej, kako bi otroku kaj razložili, dopovedali ali ga do česa pripravili. Naj bo to pri previjanju, hranjenju in nudenju nove hrane, kasneje seveda pri igri in odgovorih na vedno nove »zakaje«.
Sicer pa smo zakorakali – po dežju, vetru, skozi sneg, zimske in pomladanske temperature, globoko v januar. Mesec, ko se ne dogaja prav veliko in je predvsem znan po tem, da se začnejo kršiti novoletne zaobljube. Sam menim, da bi moral vsak pri sebi še pred sklepanjem zaobljub razmisliti o tem, kaj mu je pomembno, kaj in koliko je izvedljivo in seveda potem vztrajati. Konec koncev je večina stvari odvisna zgolj in predvsem od nas. Sam sodim med tiste, ki zaobljube ne toliko krši, kot predvsem nanje pozabi in se čez čas spet spomni nanje. Ena od zaobljub je, da bom letos kar najmanj načrtoval preveč vnaprej, pa se pogosto zalotim, da sem že v poletju, a je pot do tja še dolga. Torej, po korakih, premišljeno in z obilico razumevanja in pripravljenosti na nepričakovano.
V teh dneh in tednih se zelo veselim tega, da bo kmalu izšla moja nova knjiga, zbirka kratkih zgodb z naslovom Mračni labirinti. Presek pisanja in ustvarjanja, predvsem pa razmišljanja zadnjih 25 let. Prepričan sem, da bodo mnogi presenečeni. Tako tisti, ki me poznajo, vsi tisti, ki mislijo, da me poznajo in seveda predvsem tisti, ki me poznajo v kakšnih drugih vlogah – kot ustvarjalca knjižnega bloga, kot pisca kolumn na tem blogu ali kaj drugega. Vlog je veliko.
Pogosto se zgodi, da kdo najde kakšno podobnost, me s čim primerja in me sprašuje po vplivih. In tu seveda ne gre le za knjige, ampak tudi glasbo, eno pa je pogosto povezano z drugim. Če je Jim Morrison rad bral Aldousa Huxleyja in Williama Blakea, če so glasbeniki šestdesetih posegali po beatniški generaciji (Kerouac, Ginsberg, Miller, Burroughs …), H. P. Lovecraft je s svojim bogatim domišljijskim svetom prav tako navdihoval generacije, še posebej v heavy metal glasbi (odličen dokaz je instrumentalna skladba The Call of Ktulu, ki so jo na pobudo pokojnega basista Cliffa Burtona ustvarili Metallica), kar velja tudi za Stokerja in Tolkiena … seveda gre eno z drugim. Knjižni svet mi je pogosto odprl vrata v glasbenega, kjer sem skozi široka okna videl še bolj prostran svet ustvarjalnosti in domišljije. Ali pa je šlo v obratni smeri.
In tako danes težko razložim otrokom, zakaj fizične knjige in fizični nosilci glasbe, ne pa vse v e-oblikah. Težko jim razložim, kako sem včasih z vznemirjenjem še v kasetah in na vinilnih ploščah ter nato v CD-jih listal ovitke, bral besedila, misli glasbenikov in kdo vse jih je navdihoval. Zakaj pri knjigah vedno preberem tisti del o avtorju, pa o knjigi in zakaj sta tudi uvodna in/ali spremna beseda pomembni. In tega v e-različicah ni.
Umetniki, ki sem jih omenil (in ogromno tistih, ki jih nisem!) so verjeli v to, kar počnejo. Sledili so svojim sanjam, ustvarjali, garali, se odrekali, imeli seveda tudi druge težave in žal so številni med njimi že pokojni. Mnogi med njimi so v kratkem obdobju nekaj let ustvarili nedosegljive in brezčasne mojstrovine, ki še danes navdihujejo in vznemirjajo.
In če se vrnem k uvodu in iskanju inovativnih idej … ne tako dolgo sem prebral zanimiv mladinski roman Drobna iskrica avstralskega avtorja Barryja Jonsberga, ki opisuje zanimivo življenje 13-letne Cate, ki vsaka dva tedna konec tedna preživi z očetom, saj sta starša ločena. In oče se vedno znova potrudi, da svoji hčerki pričara nekaj posebnega, drugačnega – naj so to NLP-ji, skrivnostna vohunska naloga, navidezna ugrabitev, pač nepozabna dogodivščina. Dokler ne pride do napake oz. nesreče in ko za nepozabne konce tedna izve Catina mama, ki je seveda ogorčena nad neodgovornostjo bivšega moža.
In seveda sem se kot oče treh najstnikov, ki z menoj preživijo vsak drugi teden, začel spraševati, kaj pravzaprav dam svojim otrokom, kaj jim ostane od naših dveh tednov na mesec, ki jih preživimo skupaj. Se potrudim, da vedo, da so sprejeti in ljubljeni, se jim uspem prilagodit (ker so vseeno najstniki in jih ne zanimajo več iste stvari kot pred leti) in seveda, kako se bodo spominjali tega čez nekaj let in takrat, ko bodo tudi sami (mogoče) starši?
Podobno kot vse oblike umetnosti imata tudi odraščanje in vzgoja svoja obdobja in svoje značilnosti. Biti otrok danes je težko, še posebej biti najstnik, nič lažje pa ni biti starš. Vzorci, ki smo jih povzeli od svojih staršev, pač ne funkcionirajo. Če smo povzeli napačne, danes mogoče niti niso več tako napačni, tisti dobri pa se zdijo povsem neuporabni. Vrednote in načela so se spremenili, navade prav tako in cel svet je pač drugačen, precej divji. In naša naloga – spet!, je, da v naša življenja in predvsem življenja otrok vnesemo določeno mero mirnosti, strpnosti in sprejemanja. Če nam v vse to uspe vnesti drobno iskrico domišljije in vznemirjenja (ter pozitivne norosti), pa toliko bolje …