Razmislek o slovenski knjigi

Knjige predstavljajo pomemben del mojega vsakdanjika, toda ob kulturnem prazniku, ki smo ga obeležili prejšnji teden, jim vedno namenim še globlji razmislek – ozir na pozicijo, ki jo knjiga ima na širšem kulturnem področju.

Konec januarja je Andrej Blatnik na svojem Facebook profilu objavil iztrganko iz Mladine 1999, članek z naslovom 10 najboljših slovenskih romanov po izboru slovenskih profesorjev in recenzentov (Mihael Bregant, Marjan Dolgan, Aleš Debeljak, Nela Malečkar, Helga Glušič, Janko Kos, Igor Bratoš, Alenka Zor Simoniti, Matej Bogataj in Janko Moder). Določene knjige se pojavijo večkrat – največkrat Prišleki Lojzeta Kovačiča ter S poti od Izidorja Cankarja. Večkrat so našteti tudi Menuet za kitaro Vitomila Zupana, Galjot Draga Jančarja in Pomladni dan Cirila Kosmača, na naslednjem mestu pa Bartolov Alamut, ki ga omenijo le trije. Zatem sledijo še druge knjige, med njimi le tri, ki so jih napisale ženske. To je botrovalo razpravi – kakšen seznam pa bi nastal danes?

Ali bo tak seznam kdo objavil, ne vem,  vendar me je bolj kot seznam zanimala branost teh knjig. O tem sem povprašala knjižne blogerke na Instagramu. Rezultat je bil pričakovan. Večina omenjenih knjig ni prebrala, nekaj med šolanjem, nekaj pa si določene še želi in jih čakajo na policah. Zanimivo je, da je večina prebrala Alamuta.

Verjetno tudi seznam, ki bi ga danes delali literarni recenzenti in slovenski profesorji, ne bi imel visokega odstotka branosti med širšo populacijo, kamor uvrščam tudi omenjene blogerke, ki predstavljajo in promovirajo zlasti knjige, ki jih bere širši krog ljudi. Literarna kritika ima drugačne zahteve kot širša populacija (tukaj bi morda morala dodati: in s tem ni nič narobe, vendar ne bom, ker menim, da bi to moralo biti samoumevno).

Pomembno se mi zdi izpostaviti dejstvo, da so slovenske knjige danes dejansko bolj brane. Bolj se prodajajo in tudi podatki iz Cobissa nakazujejo, da so bolj izposojane. V prvi vrsti gre predvsem za kriminalne romane (Tadej Golob in Irena Svetek sta naredila res močan preboj), veliko je bilo govora o Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, pa o trilogiji Koraki Janje Vidmar (mešanica potopisa in ljubezenske zgodbe), v zadnjih tednih zlasti Samo močni preživijo Sama Ruglja. Vmes sem izpustila še kar nekaj avtorjev in knjig – od romanov, nagrajenih knjig pa vse do osebnih pripovedi in knjig za samopomoč (kdo še ni slišal, da je Bagola napisal knjigo?). Pa ne le knjige za odrasle – vse več staršev posega po slovenskih slikanicah in se navdušuje nad slovenskimi ilustratorji. Po eni strani to ni nič novega, saj smo mnogi odrasli ob ilustracijah slovenskih ilustratork (Jelke Reichman in Marlenke Stupica, denimo).

So kakšne knjige slabše? Zagotovo. Toda tudi presežke Slovenci pišemo že dolgo časa – vse od Prešerna in Cankarja, če ne že prej. V današnjem zapisu izpostavljam predvsem branosti širšega kroga ljudi. Kajti branje slovenskih knjig vpliva pozitivno še na en element – tudi slovenskim avtorjem daje večjo, posebno veljavo, pa tudi bralci začnejo posegati po slovenskih klasikih, po težjih knjigah.

Branje slovenskih knjig moramo podpirati – četudi gre za lažje, prostočasno čtivo in ne le težke klasike. Seveda moramo pri tem ohranjati merila kakovosti in založniške standarde, vendar pa nam gre to v Sloveniji kar zelo dobro. Branje knjig ni kot branje novic na spletu ali branje člankov. Branje knjig zahteva pozornost in ker nam te dandanes manjka, je to še bolj ključno. Splet in televizija sicer pozitivno širita naše znanje tujih jezikov, žal pa siromašita bogatost našega maternega jezika. Zato moramo pisati dobre slovenske knjige in brati dobre knjige tako slovenskih avtorjev kot tudi odlične prevode. Ne pozabimo namreč, da je kvaliteten prevod neko novo knjižno delo, ki ni zares čisto enako izvirniku.

Zato nam predvsem želim, da nadaljujemo z dobro prakso branja slovenskih knjig. Pa ob tem pohvalimo še založbe za njihovo izjemno delo, katerega produkt je tisto, o čemer so sanjali mnogi naši predniki – pisana slovenska beseda. Naj živi slovenska beseda!