Pogovor z Matejo Gomboc, avtorico romana Gorica

Kdaj se je rodila ideja za roman Gorica?

Začelo se je drugje: z idejo, da bi tokrat napisala roman o času, v katerem sem odraščala, torej sedemdeseta, osemdeseta, devetdeseta leta. To je zanimiv čas, saj sem otroštvo živela v socializmu, mlada leta v času ideje o osamosvojitvi, kot mlada žena in mama pa sem se skupaj z mnogimi odločila za samostojno državo. Toda ta ideja bo očitno morala počakati, kajti čisto po naključju sta mi prišli na pot življenjski zgodbi dveh gospa, od katerih je ena odraščala kot Furlanka na drugi strani meje, v Jugoslaviji, druga pa je bila mlada učiteljica v novi Novi Gorici. Njuni zgodbi sta bili tako zanimivi, da se je moja odmaknila na zelo stranski tir. In namesto v sedemdesetih se moj roman začenja leta 1942. In namesto v domačih krajih v Gorici, takrat še skupni. 
Zgodilo se mi je kot že nekajkrat – domislila sem temo v romanu, izrisala nekaj oseb, potem pa je prišlo naproti nekaj novega in nastal je povsem drugačen roman od prvotne zamisli. 
Usode ljudi, o katerih pišem, me včasih tako ganejo, da ob njih jočem. Tako je bilo pri Baladi, pri Gorici in pri romanu, ki ga ustvarjam zdaj. A vem, da moram prisluhniti notranju imperativu in ustvarjati. Kajti če usode ganejo mene, bodo tudi moje bralce. 

Kaj bi ti označila kot rdečo nit romana?

V ospredju so tri ženske, Dora in Pina iz približno istega časovnega obdobja, vendar iz zelo različnih družin. Obe sta se rodili pred drugo svetovno vojno, tretji lik, Lili, Pinina hči, pa odrašča v sedemdesetih in osemdesetih letih v mladem mestu. Tri nepomembne prebivalke Gorice. Ko sem začela pisati roman, sem imela v mislih malega človeka, žensko, neopazno, ki je nihče ne vpraša za mnenje, in vendar s svojim življenjem doda kamen na cesto, opeko na hišo novega mesta. Vsaka od njih Gorico doživlja po svoje. Dogajanje v romanu se začne sredi vojne, krutega obdobja, vendar v čisto intimnih sferah bivanja otrok z obrobja Gorice. In kmalu spoznala, da bom morala naivnost zamenjati z znanjem. Tako sem se začela zavzeto poglabljati v zgodovino, iskala nasvete pri strokovnjakih in pričevalcih. V romanu so vsa zgodovinska dejstva preverjena. Življenjskim zgodbam deklet pa je dala pot moja domišljija, naslonjena na resnične dogodke. 
Rdeča nit romana je mesto Gorica, ki je bilo nekoč eno samo, a ga je kruta meja razpolovila. Tako je na njenem vzhodnem delu, na njivah in vinogradih kmetov, zrasla Nova Gorica. Večine tega, kar je zdaj v romanu, prej še sama nisem vedela. To mi priznajo tudi goriški bralci, da o preostalih sploh ne govorimo. 

V romanu spremljamo življenjske zgodbe Goričanov, ki jim je novonastala meja zarezala v življenje. Kako si ti osebno v svojih najstniških letih doživljala mejo in kako jo doživljaš danes?

Kot najstnica sem v obe Gorici prihajala iz Ajdovščine, svojega mesta. Veliko časa sem preživela v Sovodnjah, čez mejo torej, kjer je živela moja sestra s svojo družino. Ko sem bila pri njej, torej »onkraj«, sem Gorico doživljala kot »Italijo«, podobno kot v romanu Lili, saj sem približno njene starosti. Od doma pa sem v »staro« Gorico prihajala s 10.000 lirami v žepu, dovolj za cenene kavbojke ali dve majici Fruit of the loom. Gorico sem doživljala kot tuje mesto z lepimi trgovinami in včasih prezirljivimi prodajalci. 
Novo Gorico pa sem kot najstnica imela rada. Bila je le malo starejša od mene, sveža in nagajiva. Dijaki smo se srečevali in se po pouku družili v Coctailu, Bacchusu, Argonavtih. Hodili smo v gledališče v Solkanu in v kino v kulturni dom. Sicer pa – berite roman. V njem nastopa kot stranska oseba tudi Mateja. O njej je vse res. Samo prijateljice z imenom Lili ni imela. 

Eno malo bolj utopično vprašanje: si se kdaj vprašala, kakšna bi bila danes Gorica, če bi (p)ostala slovenska? Kako bi se obrnilo življenje tvojih literarnih likov, če mednje ne bi zarezala meja?

Zanimivo vprašanje. Če bi Gorica (p)ostala slovenska, bi jo najbrž zapustilo veliko Italijanov in Furlanov, ker ne bi hoteli živeti v komunistični Jugoslaviji in opustiti svojega jezika. Bila bi kot Koper, Piran, le da ob Soči, ne ob morju. Ne vem, če bi Jugoslovani znali lepo ravnati z njo – z njenimi prebivalci, hišami, ulicami, zgodovinskimi dragocenostmi. 
Če bi se to zgodilo, bi Pina ostala enaka, samo manj ranjena, saj ne bi izgubila sestre Rozi in morda tudi očeta ne. Dori ne bi bilo treba iti v Tolmin in njena poklicna pot bi bila lažja. In Lili se ne bi bilo treba delati Italijanka, ko bi šla po trgovinah. In najbrž je niti ne bi zanimale, kajti v njih ne bi bilo tako lepih oblek. 
Nove Gorice ne bi bilo. Na njenem mestu bi zrasle zadruge in tovarne. 
Najbrž tudi tega romana ne bi bilo, če v Gorico ne bi zarezala meja. Kajti po svoje je to roman o meji in novem mestu. 

Gorica je tudi roman o moči in pomenu jezika, ki človeka temeljno zaznamuje. Tvoji junaki so razpeti med slovenščino, italijanščino in furlanščino, nekateri prožni in prilagodljivi, drugi precej okosteneli. Kako so tebe zaznamovali jeziki tvoje mladosti?

Res je, jezik je močan motiv v romanu. Moji liki se veliko sprašujejo o njem, zlasti Pina, razpeta med vse troje. Nabira jezike in v njih tudi molči. Njena sestra Rozi na materni in očetni jezik pozabi, preide na italijanščino. Dora pa se za jezik zavestno odloči in mu je zvesta. 
Kot otrok sem, kot že omenjeno, precej časa preživela v slovenski manjšini sredi večinskega, italijanskega naroda. V takem okolju smo se vedno zelo trudili ohranjati lepo, neomadeževano slovenščino. Zato sem se italijanščine naučila pozno, šele od srednje šole dalje. Kolikor se je le dalo, je v Gorici nismo uporabljali, trmasto smo vztrajali pri slovenščini, saj je večina trgovcev znala slovensko. Vedno pa sem prisluhnila, ko sem zaslišala furlansko govorico. Doživljala sem jo kot nekaj vmes, kot slovansko različico italijanščine. Kot hrustljavo skorjo kruha. 
Jeziki so me zaznamovali do te mere, da sem se odločila za študij slovenščine in italijanščine. In imam oboje rada še zdaj.  

V romanu precej nazorno spremljamo nastanek in rast Nove Gorice, ki je nastala iz »Adamovega rebra« Gorice, kot si slikovito napisala. Je »nova, mlada, naličena« Nova Gorica v srcih domačinov kdaj koli zares nadomestila »ostarelo in molčečo« staro gospo Gorico?

Če ne bi napisala tega romana in se ne bi toliko pogovarjala s staroselci, na to vprašanje ne bi znala odgovoriti. Rekla bi, da so jo sprejeli kot novo mesto, morda celo lepšo in bolj praktično od stare Gorice. 
V resnici je bilo mnogim zelo hudo. Doživeli so slovesa od sorodnikov, prijateljev, ljubljenih oseb. Celih osem let (razen dneva metel) niso smeli na drugo stran. Meja je bila nepropustna. To je strašno. Za vse življenje jih je razdelila na pol. In res so jo doživljali kot oddaljeno mater, do katere ne morejo. To sem lahko razbrala v njihovih očeh, ko sem se z njimi pogovarjala o tej kruti meji, ki so jo izkusili. 
Toda Novo Gorico so v petdesetih, šestdesetih letih naseljevali prišleki. Bilo jih je desetkrat, dvajsetkrat več od domačinov. Ti so naredili novo podobo mesta. O tem izjemno pronicljivo spregovori dr. Mitja Velikonja, avtor spremne črtice. Razkorak med novimi generacijami in staroselci je v mojem romanu izrazit zlasti v konfliktnih pogovorih med Lili in njenimi starši. 
Roman izraža misel, da se zamolčane bolečine, tudi zaradi krivične meje, usidrajo globoko v človeka in tam ostanejo, neizrečene in ugnezdene. Toda moji liki skušajo vedro osmisliti svoj mikrokozmos. Tako kot najbrž vedno v mojih romanih. Taka sem kot človek, taka kot pisateljica. 

V romanu so nazorno opisane tudi take in drugačne akcije režima v povojni Jugoslaviji: beremo o mladinskih brigadah, o nacionalizaciji premoženja, o odpadu od vere ter o kultu maršala Tita. Kljub temu pa bralec v romanu ne najde obračuna s komunističnim režimom. Zakaj?

Nova Gorica je bila mesto po meri komunističnega režima, zato v njem ni bilo veliko upornosti zoper njega. Mesto so gradile mladinske brigade, in to tako zavzeto, da je bilo občudovanja vredno. Kmetje so vdano oddajali svoje posesti, saj jim drugega ni preostalo. Po zgledu sovjetskih naj bi bila mesto brez cerkve, kar je pomenilo tudi odpad od vere. 
Obračuna s komunističnim režimom ni bilo in ga niti ni moglo biti, saj je režim dosegel tisto, kar je želel: črede ljudi, ki ne znajo misliti s svojo glavo, ki imajo »kruha in iger«, o čem več pa se ne sprašujejo. Razkorak med generacijo, ki jo je meja zaznamovala, in Novogoričani, kot sta Lili in Aleks, je torej očiten. 
Istočasno je Novo Gorico zaznamoval pojav igralništva. Materializem je postal še bolj izrazit, kopičenje denarja je ustvarjalo lažno podobo raja na zemlji. To sem občutila v marsičem, še najbolj pri dijakih, ki sem jih poučevala in so množično zapuščali šolske klopi ter naredili tečaj za krupjeja, saj »bomo že prihodnji mesec imeli dvakrat boljšo plačo od vas, profesorica«. Nekaj let je bilo res tako, potem pa je vse začelo propadati, število nezaposlenih je bilo nezaslišano, nesrečnih ljudi pa še več. 
Na žalost je zdaj Nova Gorica skoraj mesto duhov. Lažni raj na zemlji se je sesul v slabo plačane službe, podjetja so propadla, igralništva je manj, a še vedno je to največje evropsko igralniško mesto. Najprej rastoče podjetništvo, nato dramatičen propad je zanimiva zgodba, vredna novega romana, morda še bolj tragičnega. Po drugi strani pa je italijanska Gorica prazna, vanjo Slovenci komajda kdaj zaidejo, več je priseljencev od drugod. Meja je padla in za sabo pustila ruševine. 

Kaj bi v luči romana Gorica želela položiti na srce bralcem?

Priznam, da me to vprašanje vedno zmede, tudi v pogovorih na šolah in v knjižnicah. Čeprav kot profesorica učim dijake o sporočilnosti romanov, sem glede svojega pisanja negotova. Ljudje mi izpostavijo zelo različne ideje, ki jim jih sporoča roman. 
Morda zato raje odkrito spregovorim, katero luč je meni prižgalo pisanje tega romana. Marsičesa nisem vedela. Nisem vedela za bolečine, ki so za vedno zaznamovale ljudi, katerih družina, njiva, duša se je zaradi meje razdelila na dvoje. Nisem vedela za požgane hiše in obračune. Niti za odvzete njive. Nisem vedela za posekane kostanje, za pokopališče, ki leži pod Novo Gorico. Za makadamske ceste, po katerih so petnajst let hodili Goričani. Tudi za smele komunistične želje, da se goriški prebivalec čim bolj poenoti, nisem vedela. 
To bi želela položiti v srca svojih bralcev: ob ulicah stojijo hiše, za zidovi hiš živijo ljudje. Za zaprtimi vrati so intimne zgodbe. V hišah so albumi s fotografijami resničnih, malih ljudi. In prav ti mali ljudje s svojim trudom, koraki, pehanjem za srečo in sprejemanjem izzivov gradijo zgodovino. Moje ženske nimajo spomenikov na Aleji slavnih na Erjavčevi v Novi Gorici. A so mesto gradile. V take ljudi verjemite, kajti taki ste tudi vi. 

Pogovarjala se je Neža Marija Karlin.