Pogovor z nizozemsko mladinsko pisateljico Anno Woltz

Prebrala sem, da ste si želeli postati pisateljica že od malih nog. Kako to, da ste se potem odločili za študij zgodovine? 

Že pri dvanajstih letih sem vedela, da želim pisati knjige in tako sem res tudi vsako poletje urila v pisanju. Vendar nikakor nisem uspela dokončati zgodbe. Začela sem, pisala sem in potem kar ni več šlo. Pri sedemnajstih letih pa sem dokončala prvo otroško knjigo in spoznala, da moraš pisati o nečem, kar poznaš. Sem se pa že takrat zavedala, da je težko finančno preživeti s pisanjem, zato sem želela študirati nekaj oprijemljivega. V gimnaziji sem imela čudovitega učitelja zgodovine, ki me je navdušil nad preteklostjo in mi odkril vrata v svet zgodovine, ki je polna zgodb. In te mi tako danes marsikdaj služijo kot temelj za moje knjige.

Vaša knjiga Predor se dogaja v Londonu med drugo svetovno vojno. Kako to, da ste izbrali to obdobje? Ali je to zato, ker je bila vaša družina aktivno vpeta v vojno? 

Moj oče je bil rojen leta 1932 in tako je bil v času vojne v Amsterdamu vojni otrok. Ko sem odraščala, nama je s sestro večkrat pripovedoval zgodbe iz tistega obdobja. Vendar pa dejansko to nima povezave s to knjigo. Kako je nastal zametek zgodbe Predor je pravzaprav kar nenavadno, veste, to sem namreč sanjala. V sanjah je bila majhna skupina otrok, ki so bili v nekem tunelu in so imeli pomembno debato o življenju ter o tem, kaj želijo postati, ko odrastejo. Čutila sem, da so v tunelu, ker jim preti nevarnost. Ko sem se zbudila, sem vedela, da je to zgodba, ki jo moram napisati. Vendar nisem vedela, čemu bi bili v tunelu, kaj je bila tista nevarnost in potem sem iskala kontekst v zgodovini. London 1940 je bil idealno okolje za to zgodbo in začela sem raziskovati to obdobje.

In ko ravno govorite o raziskavi, kako poteka vaše ustvarjanje, pisanje? 

Napisala sem že 28 knjig in sprva sem vedno uporabila neke osebne izkušnje, sedaj pa mi je tega že zmanjkalo in zato sedaj veliko več časa namenjam raziskavi pred pisanjem kot na začetku. To zahteva čas, mi je pa ta raziskava, ko se spustim v globine novih tematik, tako zelo všeč. Ko sem pisala knjigo Talkin to Alaska, ki govori o fantu z epilepsijo in psu, ki mu pomaga, sem se lotila teme, ki je sprva res nisem poznala. Naredila sem veliko intervjujev in obiskala šolo, kjer se učijo psi za pomoč. Knjigo ponavadi začnem z idejo, nato določim temo in okolje ter se lotim raziskave. Naslednja knjiga bo o posebnem zgodovinskem obdobju in trenutno navdušeno raziskujem to obdobje ter zelo uživam. Šele ko imam v glavi vse koščke sestavljanke, se lotim pisanja.

Torej že poznate konec zgodbe ali se prepustite toku? So vaši liki natančno določeni ali vas presenetijo? 

V svojih zgodbah bralcu rada dajem neke namige – ko torej avtor že ve nekaj več, bralec pa ve, da še ne ve in razmišlja. Zaradi tega moram točno vedeti, kaj se bo zgodilo na koncu in se ne prepuščam naključjem. Želim pisati zanimive zgodbe za mladostnike, saj se zavedam, da za njihovo pozornost tekmujem z Netflixom, TikTokom, YouTubom in še kom. Moram jim dati torej neko vznemirljivost in uporabiti skrivnosti, da obdržim njihovo pozornost. Tako kot drugje po Evropi, tudi na Nizozemskem mladi vse manj berejo. Raziskava, ki jo delajo na vsakih nekaj let, je pokazala, da ena tretjina mladih določene starosti ne zna prebrati zahtevnejših besedil, recimo sporočil vlad. To je alarmantno in veliko se piše o tem, toda na politični ravni pa ni sprememb. Mladi ne berejo veliko, če pa že, pa obstaja aktivna skupina na družbenih omrežjih, ki bere v angleščini. Branje v angleščini je za njih kul, kar pa je seveda hud udarec za nizozemski jezik.

Tudi v Sloveniji se soočamo s to problematiko in na odprtju Bralnic pod slamnikom je Miš založba organizirala strokovni posvet ravno na to tematiko. In tudi naslov letošnjih Bralnic pod slamnikom je Knjiga – moja izbira! Kaj pa vi radi berete? In ali berete tudi svojemu sinu?  

Svojemu šestletnemu sinu izjemno rada prebiram. Sprva ga leposlovje ni zanimalo, zdelo se mi je, da je leposlovje z vsemi zapleti in problemi preveč intenzivno zanj in mu ni odgovarjalo. Zato sva veliko brala o vesolju, vulkanih, dinozavrih in podobno. Sedaj pa so ga zgodbe že začele počasi zanimati in ravno sva končala klasiko Čarli in tovarna čokolade, ki je oba navdušila. Sama berem manj, kot bi si želela in priznam, da tudi Netflix gledam, ravno me navdušuje serija Damin gambit. Sicer pa sem ljubiteljica angleške klasike iz 19. stoletja.

In preden zaključiva, pojdiva nazaj na Predor. Zakaj pisati o preteklosti, zakaj jo obujati? Menite, da je zgodovina mati učiteljica? Se lahko kaj naučimo iz prebranih zgodb? 

Ne verjamem, da nas zgodovina, takšna, kot jo poznamo in se jo učimo, lahko kaj nauči. Se mi pa zdi pomembno, da vemo čim več o tem, kar je bilo, kar nas je ustvarilo, ustvarilo to družbo, v kateri smo. Zgodovina nas uči, da stvari niso črne in bele, temveč predvsem sive. Pomembno je spoznati celotno zgodbo, preden obsojamo. V Predoru se zgodi ravno ta trenutek, ko se junaki strinjajo, da je potrebno zapisati zgodbo – pomembno se je spominjati tistih, ki so odšli. To daje neki smisel našemu obstoju. Živeli so in mi se jih spominjamo.