Poletne bralne navade naših avtoric in avtorjev

V teh zelo vročih dneh moja bralna izkušnja ni tako romantična – berem kar na lastnem kavču, rulete pa so spuščene skoraj do dna in tako je prostor mračen, pa še vedno je kar zelo vroče. Odložim knjigo (trenutno še vedno prebiram esejistično zbirko Esada Babačića, hkrati na trenutke Zakaj ne pišem? Dijane Matković, ob večerih pa pesmi Samota Vinka Möderndorferja) in razmišljam o branju poleti. Lani sem uživala v viseči mreži in o tem tudi napisala kolumno (https://www.miszalozba.com/blog/branje-v-viseci-mrezi/ ), brala sem v Istri, saj sem tam preživela cel mesec (https://www.miszalozba.com/blog/branje-na-istrski-plazi/ ), letos pa do morja še nisem uspela priti. Kot kaže, tudi ne bom prav dolgo tam in priznam, da me vse bolj vleče v hladne severne kraje, ob jezera in hladne reke.

Sem to samo jaz ali tudi drugi? Nekaj let nazaj sem sem se pogovarjala z doktorsko študentko, ki je preučevala bralne navade – še kako dobro se spominjam, kako sem jo presenetila, ko sem rekla, da je ena mojih največjih sprostitev branje v vroči kadi. Bojda je to romantična ideja mnogih, le redki pa jo dejansko izvajajo. In tako sem razmišljala tudi o tem, kje berejo slovenski avtorji in avtorice? Verjetno si v teh vročih dneh tudi sami vzamejo dopust, ko ne pišejo ali rišejo. Kje torej prebirajo knjige? In povprašala sem jih – pa niso povedali le, kje berejo poleti, temveč so delili tudi svoje anekdote (kje vse berejo, nas lahko tudi nasmeje!) in seveda kaj berejo v teh dneh ... 

Aksinija Kermauner: »Letos doživljam svoje prvo upokojensko poletje. In letos sem prvič ta čas doma, v mestu, ne na morju, kar se ni zgodilo že najmanj pol stoletja! Razloga sta dva: pišem nadaljevanje romana Orfejeva lira, dopust v južnih krajih pa si bom privoščila januarja. Zato tudi berem doma, najraje v postelji, ker tudi pišem tam, s prenosnikom na kolenih. In kaj berem? Vedno najmanj tri knjige naenkrat: strokovno, mladinsko, roman za odrasle. Ne nujno v tem vrstnem redu, odvisno od razpoloženja. Brala pa sem že skoraj povsod. V mladosti pod odejo, med jedjo, pod šolsko klopjo ... ko so bili otroci še majhni, v kopalnici, ki se jo je dalo edino zakleniti v hiši, med šolskimi odmori v službi, v avtu ob čakanju na otroke ... Najraje pa pred spanjem, ki se je včasih zaradi napete knjige odmaknilo daleč v noč. No, to poved lahko zapišem v sedanjiku!«

Igor Karlovšek: »Berem vsak dan in to ne glede na dopustniški ali nedopustniški čas ali pa letne čase. Včasih sem bral tudi med hojo po cesti. No, tega zdaj ne upam več. Na letališčih me večkrat kličejo na poseben pregled, ker rentgenski žarki ne morejo presvetliti vsebine in se bojijo, da v debelih izdolbljenih knjigah tihotapim pištole ali pa mamila. Neka gospa na carini mi je zabičala, da smem knjigo vzeti le v ročno prtljago, ker je bila prepričana, da je za na morje ena knjiga dovolj in da ni treba, da v kovčku tovorim celo knjižnico. Zelo rad berem na vlakih in mi je všeč angleška navada, da prebrano žepnico pustijo na sedežu za naslednjega bralca. Tako kot pišem na vseh mogočih mestih, vključno s plažo, tudi berem vsepovsod in ne potrebujem dodatnega dopinga. Moji trenutni naslovi knjig so: Izginuli svet  Julie Phillips, Plemič v Moskvi Amorja Towlesa in pa Thug: vse se vrača Angie Thomas.

Marta Bartolj: »Moje branje to poletje so predvsem vsebine, ki jih ilustriram za otroške revije. Že nekaj let namreč ne dopustujem in poletja presedim za risalno mizo. Imam pa prav lepe spomine na otroštvo, ko smo s starši hodili na morje. Vedno so nas spremljale knjige. Med drugim smo kar nekajkrat dopustovali na otoku Cres, ki je imel krasno obalo s kamenčki (razbeljenimi od sonca) in čudovito čisto vodo. Mislim, da sem ravno tam prebrala zadnje strani knjige Bobri Janeza Jalna. Kar debela knjiga, a sem jo težko dala iz rok, dokler ni bila prebrana. Knjiga, ki jo trenutno prebiram med pavzami od dela, pa je Life with Picasso, Françoise Gilot, Carlton Lake. Ker so pavze kratke, tudi knjigo berem počasi in po polžje. Je pa zato toliko bolj sladka.«

Ivan Mitrevski: »Če imamo bolj mirne počitnice in smo cel dopust na eni lokaciji, potem res veliko preberemo. Na popotniških dopustih pa jasno malo manj. Posebej ob vročih dneh se je lepo skriti v gozd in v hladu prebirati knjigo. Otroci bi radi šli spat čim kasneje. In to še posebej velja čez poletje, ko nimajo šolskih obveznostih. Zato me pred spanjem prosijo, če lahko še nekaj časa v postelji berejo stripe. Godrnjaje jim dovolim. Oni so veseli, ker jim dovolim dlje ostati pokonci, jaz pa, da berejo pred spanjem.«

Nina Mav Hrovat: »Med počitnicami je čas za leposlovje, ki ga med šolskim letom zmanjka zaradi branja strokovne literature in drugih službenih tekstov. Večino dopusta pišem nove tekste, malce dopusta pa prihranim za oddih. Za letošnje počitnice sem si prihranila drugi in tretji del trilogije Janje Vidmar, V koraku z volkom in Koraki dvojine, prvi del, Niti koraka več, pa sem prebrala že lani. Nekako ironično sprostilno se mi zdi, ko ležim na terasi s pogledom na morje in berem, kako glavna junakinja premaguje korake v krajih, ki jih ne poznam, in predeluje čustveno navlako, ki se ji je z leti nabrala. Sivka, ki diši zraven ležalnika, mi pričara Toskano, morje v daljavi pa Grčijo. Za trenutek se mi zazdi, da nimam nobenih problemov. Vsaj dokler imam knjigo v roki. Na kupčku za tokratni oddih je še knjiga Oljčni sestri, Amande Hampson. Kaj bom brala v avgustu, pa še ne vem. Odvisno od tega, kaj me bo pritegnilo. Mislim, da je to odličen dopust.«

Tina Arnuš Pupis: »Jaz poleti najraje berem v zavetju zelenja, ob spremljavi ptičjega petja in v družbi štirionožnega čuvaja. Skozi vse leto pa tudi zvečer v postelji. Te dni je aktualen bralni kotiček pod krošnjo domače jablane, berem pa knjigo Klara in sonce (Kazuo Ishiguro).«

Tomo Podstenšek: »Moje poletne bralne navade se pravzaprav ne razlikujejo bistveno od navad v drugih letnih časih. Berem povsod, kjer je priložnost, nabor knjig pa se giblje od povsem naključnih naslovov, priporočil, osebnih preferenc … in vse do branja po na pol »profesionalni dolžnosti«. Pred kratkim sem se vrnil z dopusta, kjer sva z ženo bivala v apartmaju s prijetno teraso, od koder se je odpiral pomirjujoč pogled na morje – tam sem prebral zadnji roman Lada Kralja ter z manjšo zamudo prelistaval številke revij Sodobnost in Literatura. Doma pa najpogosteje berem kar na kavču, v naslonjaču, na postelji ali v kakšnem senčnem kotičku na prostem, kjer se z ležalnikom prestavljam po domačem vrtu in bežim pred premočnim soncem, trenutno z Nezvestim očetom Antonija Scuratija v rokah.«

Tina Bilban: »Poleti najraje berem v senci, seveda. Poletne mesece ponavadi preživljamo precej aktivno, ampak še posebej na morju se v največji vročini ponavadi umaknemo v senco in takrat je čas za kakšno dobro knjigo ali pa zjutraj, ko bolj zaspani del družine še spi, še posebej v kombinaciji s kakšnim finim razgledom in seveda zvečer. Poleti pridejo na vrsto knjige zame, za katere med letom še ni bilo časa. Letošnje poletje sem začela s Shuggie Bainom Douglasa Stuarta, ki me je pretresal, da sem komaj prišla do konca, in bo še nekaj časa hodil z mano, in V gozdu Tane French, ki me je s svojim načinom pisanja, z gradnjo atmosfere tako navdušila, da sem se sedaj založila z vsem, kar imamo njenega v knjižnicah. Pa seveda skupno branje, za tistega imamo najraje kakšen kavč, da se vanj stisneva oba bralca ali pa trije, če je zgodba dovolj zanimiva, več časa pomeni, da se lahko odvrti še kakšna zgodba o Harryju Potterju, Janu Pančurju, Ognjenem plemenu ali pa Terryju in Andyju s hišice na drevesu več.«

Vinko Möderndorfer: »Kadar ne pišem – berem. Zdaj predvsem berem. Mogoče bom samo še bral. Sicer pa so počitnice bile vedno namenjene branju knjig, ki jih čez leto nisem uspel prebrati in sem jih samo polagal na kup, ki pa je bil vedno večji in večji. Včasih sem čez poletje bral tudi strokovno literaturo v zvezi z gledališčem, arhitekturo, likovno umetnostjo, filozofijo ... Zdaj (kmalu bom dopolnil 65) čez poletje berem samo še poezijo, zgodbe, kriminalke in podobno. Za teorije je že prepozno. Kar znam – sem itak že pozabil. Kar pa nisem pozabil, nimam komu predati.

Romaneskne zgodbe se mi zdijo najboljša oblika izobrazbe po šestdesetem. Pa ne samo izobrazbe, tudi zabave, užitka, preganjanja časa ... Filmska umetnost je zašla v čisto neumnost, v lažnive hepiende, v bebavo obnavljanje zgodb za najstnike, vsi snemajo samo še filme za otroke. Tudi v tako majhni in podhranjeni kinematografiji, kot je slovenska, filmarji bebavo snemajo filme za mladino, kot da ne bi videli, kaj vse se dogaja v svetu okoli nas. Ja, tudi film ni več to, kar je bil. Roman je tako morda še zadnji azil kvalitetno napisanih zgodb.

Čeprav tudi med novo nastalimi knjigami vedno bolj prevladujejo všečne biografije nezanimivih ljudi, priročniki za uspešno življenje, ki jih pišejo pohabljeno neuspešni ljudje, zabavne dogodivščine frigidnih mladeničev in mladenk ter kriminalke, ki so našle svojo inspiracijo pri juhah iz vrečke.

Ja, preden najdeš res dobro knjigo, lahko mine poletje.

Jaz je to poletje še nisem našel.

Ne bom obupal. Še iščem.«

Ajda za zaključek: Upam, da jo najdete tudi vi. V času pisanja tega prispevka sem le uspela pobegniti za podaljšan vikend, tudi v Istro, najprej Novigrad in nato še Rovinj. Morje me res ni močno pritegnilo, me je pa zato toliko bolj ravno knjiga Vinka Möderndorferja – Odštevanje. Začela sem jo že pred časom v Ljubljani, pa ni bil pravi trenutek. V Novigradu pa sem jo začela ob jutranji kavici v soboto ter jo »požrla na mah«, kot se reče. Brez sramu rečem, da sem se vmes tudi zjokala nad usodo posameznikov v vojnih vihrah (pa tudi politično družinskih). In nato sem šele v večernih urah prišla do plaže, da sem le skočila v morsko vodo ob sončnem zahodu ... Naj bo prijetno poletje, polno branja in pa tudi branja tistih dobrih knjig! Kjerkoli že boste ...