"Pri pisanju za otroke sem lahko bolj nenavadna, norčava, imam več svobode."

Lepo pozdravljeni v Sloveniji. Preden začneva govoriti o vašem delu in knjigah, me zanima vaš komentar na aktualno dogajanje. Vas je kot pisateljico strah umetne inteligence?

Nikoli me ni bilo strah umetne inteligence. Vendar pa verjamem, da je zame drugače kot za mlade pisatelje, saj sem že uveljavljena pisateljica. V katero smer pa se bo svet razvil, pa res ne vem. Je zanimivo spremljati, vsekakor pa so trenutki, ko se počutiš tesnobno.

In tesnoba je tudi tema vaše knjige, 130 utripov na minuto, ki so jo v slovenskem jeziku  izdali pri Miš založbi. Pa vendar, povejte, prosim, najprej našim bralcem, kako ste sploh zašli v pisateljske vode? Po izobrazbi ste nekaj popolnoma drugega, mar ne?

Študirala sem kemijo in biotehnologijo, vendar ko se ozrem nazaj, niti ne vem, zakaj sem to izbrala. Že kot otrok sem namreč rada pisala in to je bil nekakšen pobeg zame. Imela sem veliko misli. Včasih sem pisala o sebi, včasih pa sem si izmišljala zgodbe. Vendar kot mlada nisem razmišljala o karieri pisateljice, saj to ni enostavna pot. Imela sem normalno družino in bilo je kar logično, da izberem neko običajno pot – univerza, služba, družina, torej. In tako je tudi bilo.

No, čisto normalno tudi ni bilo. Vaš mož ni iz Danske, kajne? 

Tako je, moj mož je Škot. Imela sva dilemo, kje živeti, vendar zaradi narave njegovega poklica, raziskovalec je namreč, na Škotskem nisva mogla ostati. Izbira je bil London, kjer bi bila stran od obeh družin, tako da sva se na koncu odločila za Dansko. Na Danskem so se ponujale priložnosti in moja družina je bila blizu.

Kako ste se torej preusmerili v pisanje, zamenjali karierno pot?

Farmacevtska industrija je velika in ni mi bilo težko najti zaposlitve. Vendar nisem bila zadovoljna, čeprav sem bila na koncu na vodilnem položaju. Gledala sem sodelavce, ki so uživali v svojem delu, jaz pa nisem. Sprememba kariere ni bila lahka odločitev in se ni zgodila čez noč. Trajalo je pet do deset let, da sem končala eno kariero in začela drugo. Na neki točki sem se odločila za delo samostojne pisateljice. Obiskovala sem dvoletni tečaj za pisanje, namenjen otroški literaturi, kar je bil prelomni trenutek zame. Že to, da sem bila sprejeta na ta tečaj, je pomenilo nekaj posebnega. Zame osebno je bil to znak, da zmorem. Da izbiram pravo pot. Spoznala sem nove ljudi, vzpostavila nova poznanstva in začela. Deset let sem delala kot samostojna pisateljica in se uveljavljala.

Ali je bilo težko sprejeti odločitev za spremembo kariere in preusmeritev v pisanje?

Sprejem odločitve ni bil težak. Vendar finančno ni bilo enostavno in morala sem najti način, da preživim. Na takšni točki se vprašaš, kaj sploh potrebuješ v življenju, koliko denarja, kakšen življenjski stil želiš živeti. To je bilo pred dvajsetimi leti in takrat sem bila povsem druga oseba. Bila sem zelo motivirana, da začnem nekaj novega. Če nisi zadovoljen tam, kjer si, ni težko sprejeti odločitve. Nisem se počutila udobno v svoji prejšnji službi in nisem imela pravih talentov za to delo. Bilo mi je zelo dolgčas. Čutila sem, da bi drugi lahko opravili moje delo bolje. Imela sem napačno kariero in odločitev je bila, ali naj nadaljujem. Odločila sem se, da ne bom in nisem izbrala najlažje poti. Težko je preživeti s pisanjem, vendar je to bila moja odločitev. Težko je biti pisatelj na Danskem, kjer zgolj šest milijonov govori ta jezik in je trg majhen. Pogovarjala sem se z vašim direktorjem založbe, z Anžetom Mišem, da je pri vas situacija zaradi majhnosti trga še težja. Nisem se samo preprosto odpovedala prejšnji službi, temveč sem na začetku še delala deset ur na teden, da sem lahko preživela. Ko sem kasneje prejela triletno štipendijo Ministrstva za kulturo, sem se odločila, da se posvetim le še pisanju. Vendar menim, da sem dober primer, da se je mogoče spremeniti. In to v letih, ko si že na tem, da moraš imeti neko kariero, uspehe, ki jih pokažeš. Jaz pa sem v tistih letih začenjala popolnoma na novo.

Pričeli ste študij literature na šoli, specializirani za otroško literaturo. Kako ste se počutili ob začetku tega novega izziva in zakaj ste se odločili za otroško ter mladinsko literaturo?

Začela sem študirati pri štiridesetih letih na avtorski šoli, ki se osredotoča le na otroško literaturo. To je bil zame nekakšen prehod v drug svet. Bila sem v fazi, ko sem se želela naučiti nekaj novega. Na tej šoli niso samo mladi, tako da je bilo lažje. Predvsem pa se mi je zdelo odlično, ker sem bila že toliko stara, da sem se dobro poznala. Vedela sem, kaj želim in česa ne želim. Bila sem pripravljena na učenje. Veliko olajšanje je bilo tudi, ker sem bila prepričana, kaj bi rada pisala in vedela sem, da želim pisati za otroke ter mlade. Ko pišeš kot mlajši pisatelj, morda še ne veš vsega tega. Jaz pa sem že imela izkušnje, življenje za sabo, navsezadnje tudi že tri svoje otroke. Imela sem torej veliko gradiva za pisanje.

Povejte nam nekaj več o svojem procesu pisanja. Ali načrtujete zgodbo vnaprej ali pišete intuitivno?

Obstaja več načinov pisanja, nekateri avtorji načrtujejo celotno zgodbo vnaprej. Sama tega nikoli ne delam. Pišem intuitivno in vedno začnem s tem, o čem razmišljam. Na primer, razmišljam o člankih v časopisih, ki pišejo o stresu, depresiji, tesnobi. To so teme, o katerih sem veliko razmišljala. Včasih me nekaj zanima in o tem razmišljam več let. Ideja se zasidra v moji glavi, potem se vprašam, ali bi lahko to postalo knjiga. Poiščem gradivo in razmišljam, kako naj to zgodbo napišem. Vendar ne pridem daleč, če samo razmišljam o tem. Nato se en dan usedem in začnem pisati. Vedno imam nekaj idej, vendar naredim nekaj, čemur pravim kar moja mala metoda, ki jo naredim na približno desetih straneh. Začnem z glavnim likom, ki ga postavim v okolje, v bivališče, neko situacijo. Začnem pisati majhne pogovore in njegove misli. To postane moja osnova, ki jo razvijam kar nekaj časa. Nato vzpostavim obliko – odločim se, ali bodo daljša ali krajša poglavja, razmišljam o jeziku. Ko imam to osnovo, se zgodba začne razvijati. To je tveganje, ko nimaš vnaprej določenega zapleta, vendar se stvari vedno začnejo dobro razvijati po moji metodi.

Ali menite, da je za pisanje potreben talent ali se ga lahko naučimo?

Mislim, da je za pisanje potreben talent. Vsak ne more pisati. Nekatere stvari se lahko naučite, vendar ne vsega. Kaj deluje in kaj ne, se naučiš skozi izkušnje in tudi sama sem se. Postala sem bolj spretna v tem, kaj je zgodba, kaj deluje in kaj ne. Pisanje namreč ni samo sestavljanje stavkov. Moraš videti stvari. Za pisatelja pa je tudi zelo pomembno, da bere samemu sebi. Kar napišem, velikokrat preberem naglas. Predelam znova in znova.

Ali razmišljate o bralcu med pisanjem?

V nekaterih primerih ne razmišljam o bralcu. Izšolana sem za pisanje za otroke in mladostnike, tako da na nek način mislim na bralca, vendar ne tako, da bi razmišljala o njem. Moram najti otroka v sebi, mlado sebe, namesto da iščem mladega bralca. Moram najti občutek mladosti v sebi, da lahko pišem za njih. Določene stvari so enake v vseh starostnih obdobjih. Pri tej knjigi 130 utripov na minuto glavni lik Pi ne ve, kaj se dogaja, odrasli bi morda lažje prepoznali. Pri mladostnikih gre velikokrat za občutke, ki jih doživljajo prvič, pa naj bo to tesnoba, prvi poljub …  Kako bi se počutili kot mladi, je vprašanje. In ne vem, ali se to zgodi naravno ali je nekaj, kar namerno počnem.

Zakaj se počutite bolj udobno pri pisanju za mlade bralce?

Mislim, da se počutim bolj udobno pri pisanju za otroke, ker imam večjo svobodo. Pri pisanju za otroke sem lahko bolj nenavadna, norčava. Pri pisanju za odrasle imam občutek, da preveč pišem o sebi in da moram biti bolj premišljena, modra, pametna. V pisanju za otroke pa imam več svobode. Morda bom nekoč napisala tudi knjigo za odrasle. Navsezadnje mislim, da ni tako velike razlike. Vendar pišem tudi za otroke, ker pogosto pišem o tem, kar je del mojega življenja. Ko sem blizu nečesa, ko vidim svoje prijatelje, njihove težave, stvari, ki jih doživljam, v tem najdem izvor zgodbe. V svojih knjigah pogosto izražam osebna čustva, izkušnje. Lažje je, če to vidim, kot da raziskujem. Imam svoje izkušnje, izkušnje svojih otrok, prijateljev. To je tisto, kar mi daje navdih za pisanje.

130 utripov na minuto je mladinski roman o tesnobi. V zadnjih desetih letih smo videli velike spremembe v načinu, kako se pogovarjamo o duševnih težavah. Menite, da je večja ozaveščenost o duševnem zdravju pripomogla k spremembam?

Mislim, da se je v zadnjih desetih letih veliko spremenilo, ko govorimo o duševnih težavah. Težave so vedno bile prisotne, vendar nismo vedno razumeli, kaj se dogaja. Danes se o tem več pogovarjamo. Menim, da je tesnobe več, saj živimo v takšnem svetu, imamo takšnen življenjski slog, hiter, prehiter. Ko si mlad in nimaš izkušenj, se ti lahko zdi precej preobremenjujoče. Kar je primer glavne junakinje Pi. Lahko imaš občutek, da se bo svet sesul. Na to sem se v knjigi tudi osredotočila, da se v življenju največ naučiš ravno iz težkih izkušenj. Da je pomembno naučiti se premagovati izzive. Ljudje se soočijo s težkimi trenutki in se kljub temu poberejo.

In to je navsezadnje sporočilo knjige, mar ne – da je pomembno nadaljevati, da boja ni nikoli konec. 

Pravzaprav bom iskrena, nimam pravilnih odgovorov. V zaključku podam le tisto, kar bi lahko morda bilo. Knjiga bi bila lahko popolnoma drugačna in to me najbolj zabava pri pisanju – vedno je pomemben zorni kot. Lahko bi pisala o tem, kako starši doživljajo Piino zgodbo, ali pa njeni prijatelji, recimo. Vsekakor pa je bistvo vedno enako – ko se oseba zlomi, se nikoli več ne sestavi na enak način. Želela sem povedati, da včasih težki časi trajajo pač malce dlje in se morda ne vidi luči na koncu tunela. 

Kaj menite, da je uspeh v današnjem času?

Mislim, da je definicija uspeha danes precej nenavadna. V preteklosti je bila uspešna kariera enostavna. Danes imamo na voljo vse možnosti, pa vendar je toliko depresije, žalosti, izgorelosti. Toda to je dandanes. Sprašujem se, kaj bo naslednja generacija razumela kot težave.

In da zaključiva z vašo prihodnostjo. Kaj boste pisali? 

Izdala sem več kot 50 knjig in imam še kar nekaj idej v glavi. Trenutno je izšla nova knjiga, se pa trenutno ukvarjam s pisanjem za mlajše, stare okrog deset let. Vsekakor pa imam še veliko projektov pred seboj.  

S pisateljico se je pogovarjala Ajda Vodlan.