Priznam – knjiga je še vedno moja izbira!

Zakaj je v svetu podcastov, video vsebin, zvočnih in e-knjig fizična knjiga s trdimi platnicami še vedno moja prva (in večino časa tudi edina) izbira? In zakaj to ni pomembno zgolj kot individualna izbira, temveč je širše družbeno relevantna zadeva?

V začetku marca se je s strokovnim srečanjem pričel že štirinajsti mladinski literarni  festival Bralnice pod slamnikom, ki ga skupaj z osmimi knjižnicami soorganizatorkami organizira Miš založba ob finančni pomoči domžalske občine in Javne agencije za knjigo. Letošnji festival poteka pod sloganom Knjiga – moja izbira!

Na strokovnem srečanju je dr. Tina Bilban predstavila rezultate ankete med osnovnošolci o njihovih knjižnih izbirah, nato pa smo skozi predstavitve različnih dobrih praks in pretresanja problematike naslavljali pomembno vprašanje branja med mladostniki. Zakaj bi danes mladi še brali tiskane knjige, ko je vsega drugega tako veliko? Kaj jim branje v svetu različnih izbir sploh še lahko ponudi, kar jim druge stvari ne? Kaj mlade pritegne k branju ter ali je knjiga sploh še privlačna za mlade bralce? In najpomembnejše: kako naj mladi v tem širokem izboru knjig izberejo dobro knjigo?  

Naj omenim le nekaj pomembnih rezultatov ankete, ki jo je na strokovnem srečanju predstavila Tina Bilban (sodelujoči mladostniki so bili stari med enajst in trinajst let):

• večina prebere med eno do pet knjig na leto (in glede na obvezno domače branje nas to ne sme presenetiti);
• večji delež jih rado bere kot pa ne;
• obstaja povezava med mladimi, ki radi berejo in številom knjig, ki jih imajo doma;
• na število prebranih knjig močno vplivajo mame, ki rade berejo (tisti mladi, ki veliko berejo, imajo mame, ki rade berejo);
• na (ne)branje vplivajo očetje (če oče ne bere, mladi ne berejo);
• med vprašanimi mladimi ni veliko tistih, ki poslušajo veliko zvočnih knjig;  
• če starši berejo na počitnicah, otroci tudi več berejo;
• najraje berejo pustolovske knjige, kriminalke, znanstveno fantastiko, stvarno literaturo, ljubezenske in problemske romane, najmanj pa poezijo, radi prebirajo tudi grozljivke, stripe in humor, izpostavili pa so tudi, da je za domače branje  stripov premalo;
• knjige jim največ priporočajo starši, pa tudi prijatelji, šolski knjižničar, radi pa povedo, da si jih izbirajo sami;
• njihovi predlogi, kaj lahko šola naredi za več bralcev, pa vključujejo predvsem obisk avtorjev na šoli, nove dobre knjige v knjižnicah, bralni klub, tekmovanja učiteljev, tekmovanja učencev v branju in delavnice ilustratorjev.

Celotno predavanje z izsledki ankete si lahko ogledate tukaj: https://www.miszalozba.com/gradiva/dr-tina-bilban-kaksna-knjiga-je-moja-izbira/ .

Upam, da se bo podobna anketa nadaljevala tudi v prihodnosti, sploh med mlajšimi in starejšimi otroci, mladostniki. Na strokovnem srečanju je dr. Miha Kovač v svojem predavanju (https://www.miszalozba.com/gradiva/dr-miha-kovac-knjizno-branje-v-casu-umetne-inteligence/ ) izpostavil: »V tujini, sploh v skandinavskih državah se zavedajo, da je branje pomembno. Ko so dobili rezultate raziskav, ki kažejo, da branje med mladimi upada in da je branje na višji ravni postalo prezahtevno, so na Norveškem ukrepali na vladni ravni. Zavedajo se pomena branja na višji ravni za uspeh demokratične družbe in dvig oziroma ohranitev konkurenčnosti na globalni ravni. V Sloveniji politika tega ne razume.«

Naj nadaljujem z osebnimi razlogi, zakaj knjiga v fizični obliki ostaja moja izbira:

• ker je bolj preverjen vir informacij – preden je objavljena, gre skozi roke urednika, lektorja in še koga;  
• ker tako vadim pozornost (ki je ne motijo nenehni oglasi in predlogi, kaj naj berem naprej);
• ker je to moja oblika sprostitve, spoznavanja sveta, širjenja domišljije in učenja strpnosti;
• ker je to moj odmik od hitrega vsakdanjika;
• ker je to zame ritual – listanje strani, branje na kavču, v kavarni, tudi banji (na branje se pripravim, ne gre le za en klik);
• ker lahko v knjigi zgodbo povemo preko različnih vidikov, ne pa iščemo načinov, kako besedilo čim bolj skrajšati, da bi ustregli obsegu npr. enega tvita
• ker je branje, tudi leposlovno, učenje – in ker vem, da nič ne vem.

Ni pa branje vedno sprostitev, včasih je tudi naporno – to je lahko poglobljeno branje, ki ga omenja dr. Kovač. Iz študijskih let se spominjam neke zelo zapletene knjige o znanstveni metodologiji. Vsak stavek sem morala prebrati večkrat, da sem razumela, o čem sploh berem. Na neki točki pa sem prišla do »aha trenutka« in razumela. Odprl se mi je nov svet, nov pogled in od takrat razumem veliko več. Bilo je vredno! Seveda niso zahtevna le strokovna besedila, tudi klasično leposlovje je lahko takšno. Spominjam se poletja, ko sem brala Vojno in mir. Več strani dolgi opisi ruske pokrajine, ko si med branjem misliš: se bo že kdaj kaj zgodilo? Vendar je v tem tudi bistvo: učenje pozornosti in spoznavanje, da svet ni zaporedje napetih akcijskih trenutkov, ko smo vsi vzhičeni, navdušeni, tako kot danes na žalost pogosto mislimo, da bi moralo biti. In zato smo tudi utrujeni, izmučeni.

Zakaj se mi zdi pomembno, da beremo ter to tudi javno povemo? Kot kažejo raziskave, zgledi vlečejo. Ne le zgledi staršev, čeprav so ti pogosto najpomembnejši. Tudi moji starši so radi in veliko brali. Pomembni so zgledi vseh okoli nas: zgled, da je branje kul, da je »in« ter predvsem, da je branje, sploh poglobljeno, tisto, ki ločuje inteligentne od vsevedih, uspešne od neuspešnih. Danes do informacij ni težko priti, težko je prepoznati, katera je prava in to bo veščina, ki bo vse pomembnejša v prihodnosti. Naj se zopet naslonim na besede dr. Kovača, ki je izpostavil težave današnjega demokratičnega sveta in to pripisal manku ljudi, ki znajo razmišljati in citiral Kissingerja: »Informacije niso znanje. Ljudje danes niso več bralci, ampak zgolj drsajo na površini informacij ...«

Pomembno se mi zdi, da nehamo prisilno krajšati besedila. Ljudje, ki se ukvarjajo z marketingom in PR-jem, dobro vedo, da je pozornost ljudi vse krajša, pa tudi raziskave kažejo, da je pozornost ljudi vse bolj upada. Ljudje tekstov ne berejo več, pa tudi dolžina primernih video vsebin se vse bolj krajša. In kako se problema lotevamo v zadnjih letih? Krajšamo, tako besedila kot video vsebine. Predlagam, da namesto krajšanja raje začnemo promovirati, da življenje ni črno-belo in da moramo brati dlje in več. Začnimo s tem, da sami sebe prisilimo v daljše branje. Tudi ta kolumna bi morala biti krajša – a kako naj dileme o pomembnosti branja zapišem v enem odstavku, na eni strani? Navsezadnje je tudi dr. Kovač kot rešitev predlagal kampanje, ki promovirajo ozaveščenost o pomenu branja in branja na višji ravni. To je primerjal s kampanjami o zdravem načinu življenja in njihovem vplivu v štirih desetletjih – manj kadimo, bolj zdravo se živi, ali kot je dejal: »Hribi so polni, najbolj obiskani dogodki pa maratoni.«

Naj bo to naš cilj. In zato čestitke Miš založbi, ki je aktivna na tem področju. Ne pozabimo, da lahko že posameznik naredi velike spremembe. In kakšne boste naredili vi? Kakšen zgled mladim boste?