Vse in/ali nič?!

Priznam, da sem se s tokratnim zapisom »zabaval« kar nekaj dni, saj sem imel nekaj izhodišč, ki sem jih želel vključiti v moje mesečno razmišljanje, a se koščki niso želeli postaviti na svoje mesto.

Prvo izhodišče je bilo, koliko je vredna v Sloveniji knjiga, pa sem hitro ugotovil, da je enak problem tudi s ploščami oz. glasbo, vstopnicami za karkoli, gledališčem, filmom … torej z vsemi oblikami umetnosti. Na eni strani imamo pač ustvarjalce, ki so prepričani, da je njihovo delo (naj bo to karkoli že) najboljše in da si drugega kot nagrad, pohval, slave in kupov denarja sploh ne zaslužijo. (Drugo je seveda, ali si tega, sploh slave in prepoznavnosti, zares želijo.) Na drugi strani s(m)o seveda tisti, ki vse to kupujemo in gledamo na bančne račune, če si lahko vse to sploh privoščimo, razmišljamo, kako so se podražile knjige, koncertne vstopnice in kako nas družinski obisk kina stane toliko kot celodnevni izlet s kosilom vred.

Potem sem stopil korak nazaj, nato še enega na stran in začel razmišljati … Imam svoj knjižni blog in priznam, da je tri četrtine knjig, o katerih pišem, recenzentskih izvodov. Ja, v praksi to pomeni, da jih dobim zastonj. (Za razliko od nekaterih, jih potem ne prodajam, ampak podarjam.) Poleg tega se mi zdi pošteno in spoštljivo, če mi založba (avtor) knjigo pošlje z namenom, da jo bom recenziral oz. o njej napisal mnenje, da to storim in da imajo takšne knjige prednost pred tistimi, ki jih kupim z lastnim denarjem. Če grem pogledat svoje knjižne police, je razmerje knjig, ki jih dobim in tistih, ki jih kupim, približno 60:40 na stran recenzentskih izvodov. Na letni ravni bi lahko rekel, da za vsako poldrugo knjigo, ki jo dobim, eno kupim. Pošteno? Mislim, da ja. Plošče kupujem, kupujem vstopnice za koncerte, podpiram predvsem slovenske ustvarjalce in založbe. Recimo, da delujem po principu daš–dam, ali kot me je naučil oče: »Iz zaprte dlani res ne gre nič ven, ampak tudi noter ne bo prišlo nič.«

Pa še nekaj korakov na drugo stran … V tem mesecu sem izdal svojo novo knjigo, zbirko kratkih zgodb Mračni labirinti. Tako sem se torej znašel na drugi strani enačbe. Seveda trdim, da je to moja najboljša knjiga in sem nanjo neizmeren ponosen, ne želim pa si slave in tudi vem, da kupov denarja ne bo. Ne bom imel turneje po knjižnicah in knjigarnah, predavanj po šolah, se spogledoval z uspehom v tujini in se ponujal vsem knjižnim sejmom ter čez leto ali dve izdal knjigo o izgorelosti ali alkoholizmu. Ker to pač nisem jaz. Želim pa si, da bi ljudje Mračne labirinte prebrali, da bi razmišljali o prebranem, se pogovarjali o zgodbah. Seveda so ob izidu sledile čestitke, pohvale, pričakovanja in seveda obljube, da bodo knjigo kupili, prebrali … In ja, kar nekaj je bilo takšnih, ki so knjigo naročili – pri založbi ali pri meni osebno, kar nekaj sporočil sem prejel: »Čestitam, sem videl/videla, da si izdal knjigo, bi kupil/kupila.« Hvala vam.

Potem pa so začela kapljati tudi sporočila v stilu: »Sem videl, da si izdal knjigo. Se priporočam za izvod.« Malo na debelo pogoltnem, pustim sporočilo in naslednji dan prijazno odgovorim, da knjigo lahko naroči v spletni knjigarni ali jo pač kupi od mene osebno. In potem vse tiho je bilo … Z nekaj grenkobe lahko priznam, da so nekateri (pa v bistvu ne vem, zakaj) pričakovali, da jim bom knjigo kar podaril, češ: »Pa saj se poznava!« (Lahko vprašate kakšnega glasbenika, koliko takih prošenj dobi, ko izda ploščo oz. predvsem, ko ima kakšen koncert. To je podobno zadetku na loteriji – naenkrat so vsi tvoji prijatelji ali pa sorodniki).

Tako se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, koliko je v Sloveniji vredna knjiga (ali druga oblika, s katero podpiramo umetniško/kulturno ustvarjanje). Razumem bralce, ki nimajo denarja, da bi knjige kupili in si jih izposojajo. Seveda razumem tudi tiste, ki za knjige nimajo prostora in si jih izposojajo. Sam sodim med tiste, ki imajo zelo malo prostora, pa tudi z denarjem ne morem ravno razmetavati, pa knjige raje kupujem, kot si jih izposojam. In vem, da nisem edini. Vse lepo in prav. Razumem (čeprav težko) tudi ljudi, ki pač ne berejo. Morda bo to malo karikiran primer, vendar preprosto ne razumem ljudi, ki so pripravljeni na tržnici za glavo solate plačati 5 (ali več evrov) in so prepričani, da so kupili nekaj biološko neoporečnega – in to seveda ni edina stvar, ki so jo kupili!; po nakupu gredo še v bližnji lokal, kjer za kavo odštejejo vsaj 2 evra, »nimajo« pa 20 evrov, da bi kupili eno knjigo na mesec ali obiskali en koncert. Ne razumem.

Pa še korak v področje, ki mi je tuje, recimo. Matematika. Računam … za koncert slovenskega glasbenika, s katerim se morda celo osebno poznava, odštejem od 25 do 30 evrov. Pustimo to, ali na koncertu kaj spijem, plačam parkirnino itn., ker on od tega nima nič. Na koncertu kupim vinilno ploščo, pa ne tiste običajne za 30 evrov, ampak ker on si pa to res zasluži, glasba mi je všeč, izdaja je nekaj posebnega, kupim tisto posebno za 50 evrov. Mogoče še majico, obesek za ključe ipd., kar spet stane 5, 10, 20 in več evrov. Bo ta glasbenik mogoče kupil mojo knjigo? Ne, najbrž bo pričakoval, da mu jo pošljem, podarim … Nalašč sem šel še v glasbene vode, ker nekaj denarja pustim tudi temu svetu. Ampak za primerjavo – cena knjige je podobna ceni vstopnice, predstavitve knjig (praviloma so to novinarske konference oz. klepeti) so zaenkrat (ne pa vse!) brezplačne, nismo pa še tako daleč, da bi imeli pisatelji t. i. merchandise. Pozor – poudarek je na še. In ko vse to izračunam, se vprašam, zakaj to počnem? In to se sprašujejo mnogi in tako smo v začaranem krogu.

Kultura v Sloveniji ni vredna veliko, ker se ustvarjalci drug do drugega obnašamo tako zelo mačehovsko. Kritike ne zna sprejeti nihče in zato kritike ni več. Zakaj? Ker si z eno kritiko zapreš vsa vrata. In potem se vsepovprek hvalimo, trepljamo po ramenih, smehljamo na skupnih fotografijah in smo oh in sploh najboljši in popolni. Bojim se, da marsikatera založba več knjig podeli za recenzije (ki jih potem ni!) kot proda in da so včasih na koncertih t. i. guest liste daljše od seznama tistih, ki so vstopnico kupili. Kolegi glasbeniki ne kupujejo vstopnic, kolegi pisci ne kupujejo knjig in kolegi blogerji ne podpiramo drug drugega. Da »križanja«  – torej, da bo glasbenik kupil knjigo in obratno; sploh ne omenjam. In da ne bo pomote – seveda obstajajo izjeme ali kot poje Vlado Kreslin »Nekaj pa je še takih ljudi …« Potem so tu seveda še tisti »ta pravi« novinarji za »ta prave« medije in ne bloge (ki ga pač lahko dela vsak), ki jim na pamet ne pade, da bi karkoli kupili. Oni so pomembni, oni so tisti, ki ustvarjajo kredibilne ocene in mnenje javnosti, brez njih ni ničesar. Ne, ni, tudi proda se na račun njihovih člankov bore malo, so pa ustvarjalci malo bolj zadovoljni in srečni. Seveda se pa potem ti novinarji čudijo, ker ljudje ne kupujejo več npr. časopisov, tudi televizijo ima vse manj ljudi, saj za ogled filmov in serij uporabljajo druge načine in platforme. Začaran krog in če se znajdeš v tem njem v naši majhni državici, je res težko priti ven. Seveda pa je zelo odvisno, na kateri strani si …

Po recimo dvajsetih letih, ko sem aktivno vpet v medije in t. i. zabavno industrijo, sem videl tako rekoč vse – umetno ustvarjene popkulturne fenomene, vzpone in padce, propade in razcvete, uspešnost nesmislov in nesposobnih, spregledanost predanih in iskrenih ustvarjalcev … Z izkušnjami in znanjem, ki jih imam, se zavedam, da se časi spreminjajo in da se je treba prilagoditi.

Vsi bi imeli vse, dali pa ne bi nič in tako smo vsi nič. V eni od kratkih zgodb, Parada norcev, sem tako zapisal: »Beseda 'umetnik' je postala žaljivka. Pljunek v oči. Pekoča klofuta. Postavili so jih ob bok prostitutkam, žeparjem, kradljivcem, posiljevalcem. Postala je enaka besedi 'norec'.«

Od nekdaj sem želel pisati stvari, ki jih bom tudi sam želel brati. Ponosen sem na svoje zapise, takšne in drugačne, nekateri so (recimo) brezčasni, na kakšno stvar danes seveda gledam drugače. Tako učim tudi otroke – če želite uspeti, boste morali garati. Pa garanje seveda še ni zagotovilo za uspeh. Na svoji strani moraš imeti še srečo. In ko me moji najstniki vprašajo, zakaj delam, kar delam – pa naj to moja služba, pisanje, ustvarjanje bloga … jim odgovorim, da to delam zato, ker v tem uživam. Vsako jutro se lahko pogledam v ogledalo in vsak večer lahko mirno zaspim. In čeprav si želim, da bi nekega dne lahko od pisanja živel, vem, da so možnosti za to zelo majhne, skoraj nične. Ampak v tem resnično uživam in to je moj ventil za sproščanje – jeze, domišljije, skrbi, temnih misli … In srečen sem, da imam službo, kjer čutim, da delam nekaj s poslanstvom človeštva, lahko pa tudi marsikaj napišem.  

Morda ta zapis daje drugačen občutek, a vsak dan znova se potrudim, da naredim in dosežem vse, saj za jutrišnjega nikoli ne vem. Ponosen sem na stvari, ki sem jih v življenju dosegel in v dlani imam točno toliko, kot lahko držim in potrebujem. Za mnoge imam in sem nič, a ker sem, kar sem, imam in sem vse.