»Roman je organizem, ki živi svoje življenje. Kratke zgodbe pa so, kot da pogledaš skozi okence v nek svet za kratek čas.«

Draga Anja, za začetek vse najboljše. Za bralce, ki morda ne vedo, Anja je pred nekaj dnevi praznovala rojstni dan. Spadate med mlajšo generacijo avtoric in avtorjev, vaša pisava pa je zrela in aktualna, nedavno ste za svoje delo Pričakovanja prejeli kresnika. V vaši zadnji knjigi Plagiat v zgodbi Sestri in Angelčki opisujete zelo aktualno realnost mladih najstnic. Od kod črpate zgodbe, navdih za prigode iz omenjene zbirke? V Pričakovanjih ste odprli zelo aktualno temo neplodnosti, v Plagiatu pa se zdi, da ste v eni knjigi odprli še vsaj devet, če ne več, aktualnih, morda lahko rečem kar »ženskih« tem.

»Veliko teh tem se mi je odprlo med pisanjem romana Pričakovanja, kjer sem sicer že načela temo prijateljstva med ženskami, vendar sem se fokusirala na neplodnost. Prijateljstvo med ženskami je vedno večplastno in zajema širok spekter občutij od naklonjenosti, ljubezni, pa vse do primerjanja, tekmovalnosti, zavisti. V roman nisem dala vsega tega, ker sem se osredotočila na specifično temo, sem pa o vseh teh stvareh veliko razmišljala in tako je že v tistem času nastalo veliko materiala, ki sem ga kasneje uporabila za nekatere kratke zgodbe. Takrat sicer nisem načrtovala, da bom izdala zbirko kratkih zgodb. Knjiga je nastala kasneje na povabilo urednice Tine Kozin. Sicer pa kratke zgodbe pišem redno že 12 let. Med že obstoječimi sem izbrala primerne za objavo, dodala nekaj novih in jih potem vse skupaj zvrstila v knjigo, kjer je fokus na odnosih – med sestrami, prijateljicami, mentorico in mentoriranko, pa tudi med ženskami, ki se niti ne poznajo med seboj.« 

Začeli ste s kratkimi zgodbami, bili 2015 nominirani za najboljši knjižni prvenec leta za Zeleni fotelj, nadaljevali z romanom Spovin, ki je bil nominiran za kresnika 2018, prejeli ste evropsko nagrado za književnost za kratkoprozno zbirko Čebelja družina, ki je hkrati prejela tudi nominacijo za nagrado novo mesto, nato ste za roman Pričakovanja prejeli nagrado kresnik in nominacijo za Cankarjevo nagrado in kritiško sito za roman, sedaj pa je pred nami ponovno zbirka kratkih zgodb. Ali je proces izmenjevanja daljšega teksta (romana) s krajšimi (kratke zgodbe) zavesten ali spontan? Kako se pisanje enega ali drugega med seboj razlikuje?

»Lahko rečem, da se je izmenjevanje daljše in krajše forme zgodilo spontano. Morda je razlog v tej izmenjavi v tem, da ko pišem daljši tekst, včasih potrebujem vmes odmor, da se odmaknem od besedila, in takrat za sprostitev pišem krajše zgodbe.  Ko se preusmerim v druga besedila, ideje velikokrat pridejo precej spontano. In to je največja razlika med tema oblikama – kratko zgodbo hitro spišeš, hitreje dosežeš ta občutek izpopolnjenosti, čeprav nikoli ni popolno. Pričakovanja sem pisala dve leti, celoten proces je trajal tri leta. Z romanom živiš resnično dolgo časa, veliko bolj ga dihaš, ves čas razmišljaš o likih. Od krajših zgodb se veliko lažje odmakneš oz. se tudi po daljšem obdobju lažje vrneš h kratki zgodbi, saj je manj materiala. Pa še eno ključno razliko sem opazila. Kratka zgodba mora biti zaradi kratke forme zelo zgoščena. Vsak tekst se rodi iz podobe, kako naj bi izgledal, se bral. Opažam, da se pri mojih kratkih zgodbah tekst veliko bolj ujema z začetno podobo, pri romanu pa se tekst bolj spreminja od prvotne ideje, se razvija. Roman je organizem, ki živi svoje življenje. Kratke zgodbe pa so, kot da pogledaš skozi okence v nek svet za kratek čas.«

Roman je organizem, ki živi svoje življenje. Kratke zgodbe pa so, kot da pogledaš skozi okence v nek svet za kratek čas.

V novi, že omenjeni zbirki Plagiat, je devet zelo aktualnih zgodb, v katerih so v ospredju večinoma (mlade) ženske. Je to namenoma in zakaj? Pred kratkim ste za Primorske novice dejali, kaj pa je narobe, če je roman »samo« za ženske. Kaj vas še posebej navdušuje pri ustvarjanju ženskih likov?

»Namenoma so v ospredju ženske, pa ne le mlade. Zbirko sem načrtovala tako, da ženske odraščajo skozi zgodbe – sprva imamo dve sestrici, nato obdobje srednje šole, odraslost, starost, pa vse do zadnje zgodbe, v kateri pišem o smrti in izgubi. Ko sem pisala roman Pričakovanja, sem čutila še veliko več tem, ki bi jih lahko naslovila – prijateljstvo, tekmovalnost, primerjanje, ljubosumje … vsa ta čustva, ki so prisotna v odnosih med ženskami. To me zanima in o tem rada pišem. Vsekakor tudi zato, ker živim življenje ženske, imam svoje izkušnje, in ko govorim s prijateljicami, vidim, da si določene izkušnje delimo: soočenje z lastnim telesom, samopodoba, odziv družbe na vse to. V pogovoru z ženskami ugotavljam, da so se mnoge stvari spremenile na bolje, da je veliko več enakopravnosti, pa vendar nas spremlja občutek, da te pravice niso samoumevne, temveč da moramo ves čas paziti nanje.«

Kaj pa pri ustvarjanju kratkih zgodb? 

»Pri kratkih zgodbah uživam med pisanjem, saj ko zaključim tekst, vidim, kako se velikokrat zliva v celoti z idejo, ki sem jo imela na začetku. Kar nikakor ni samoumevno, saj ko imaš idejo za zgodbo, ki bi jo povedal oz. napisal, imaš v glavi neke podobe, potem pa moraš to prevesti v jezik, kar je nekaj čisto drugega in ni nujno, da ti uspe ujeti občutek, najti prave besede. Pri kratkih zgodbah mi je všeč, ker se to da lažje, saj je bolj obvladljiva forma.«

V knjigi je tudi nekaj erotičnih prizorov. Ali se vam zdi, da je pisati o erotiki v Sloveniji še vedno tabu, sploh če piše mlada ženska? 

»Bolj kot da je to tabu, se mi zdi, da je težko napisati erotični prizor tako, da deluje pristno. Poleg tega vedno obstaja nevarnost, da pretiravamo in postane erotični prizor pornografski. V Plagiatu sem erotični prizor umestila v naslovno zgodbo, česar nisem vnaprej načrtovala, zgodilo se je med samim tokom pisanja. Zdelo se mi je, da je tak prizor na tistem mestu prava izbira zato, ker povsem spremeni dogajanje zgodbe. To je bil njegov namen.«

V pisanje vpeljete tudi migrantsko zgodbo o ženski iz države nekdanje Jugoslavije, ki je tukaj našla dom, ki pa pogosto ni zares dom, bolj domovanje, saj v resnici ni sprejeta. Zakaj se vam zdi pomembno pisati o teh temah in kako v tem kontekstu doživljate dom? 

»Zgodba Stanovanje je nastajala leta 2019 in v prvi vrsti sem v njej želela izpostaviti stanovanjsko problematiko. Takrat se je veliko govorilo o oddajanju stanovanj turistom in kako se tako veliko več zasluži. Mesta so postala turistične destinacije, niso več mesta. Dom ni samo prostor med štirimi stenami, temveč je nek širši prostor, kraj, vas, mesto. In če mesto daje prednost turistom, potem njegovi prebivalci počasi izgubljajo svoje mesto, torej svoj dom. Med samim pisanjem sem se odločila, da bo ena od protagonistk priseljenka iz Srbije, ker se mi je zdelo, da na ta način lahko pokažem, kako različno ljudje v Sloveniji dojemamo to, kdo vse je v resnici ekonomski migrant. Maja, ki se iz Slovenije preseli v Nemčijo v želji po boljšem življenju, namreč svoje podnajemnice Sonje ne dojema kot nekoga, ki živi dejansko zelo podobno situacijo. Ne dojema je kot sebi enake. Z dvema zgodbama, ki se prepletata, sem želela ustvariti občutek dveh pogledov in dvoličnost, ki je prisotna tudi v slovenski družbi, v kateri so vse prepogosto prisotni predsodki do tistih, ki prihajajo k nam od drugod, to pomeni iz t. i. tretjih držav. V večini ljudje zase verjamejo, da so dobri, dokler se ne znajdejo v neki situaciji, kjer se pokaže, da v resnici imajo predsodke, da jim je rasizem bližji, kot so morda mislili. Ljudje se redkokaj zares vživijo v sočloveka, se poistovetijo z njim.«  

Izjemna je kratka zgodba, po kateri nosi naslov tudi zbirka – Plagiat. Kot plagiatorko ste ustvarili starejšo, izkušeno in premožno žensko, ki ukrade mlademu, še dokaj neizkušenemu dekletu, ženski. Ženska ženski volk, mislite? Od kod ideja za zgodbo? Ali gre tudi za odraz slovenske realnosti, ste morda kdaj sami doživeli kaj podobnega?

»Sama nimam takšne izkušnje. Pri tej zgodbi je zanimivo, da sem imela v mislih najprej imeni obeh likov, nisem pa še vedela, kakšen bo odnos med njima. V tistem času sem vodila delavnico kreativnega pisanja v Trstu in zame je bilo to tudi obdobje, ko nisem mogla pisati. Ker sem bila v funkciji mentorice, je v meni začela rasti frustracija – kako učiti pisati druge, ko jaz tega trenutno ne zmorem? Brala sem tekste udeležencev, ki so postajali iz enega srečanja v drugo boljši, sama pa nisem bila sposobna dokončati niti ene dobre zgodbe. Takrat sem dobila idejo, kako hitro se lahko nekdo, ki je v takem krču, ko ne zmore pisati, ko ne zmore dokončati teksta, pa ima morda že podpisano pogodbo z založbo, znajde v takšni situaciji, kot se je Ana Reja. Poleg tega, da je ta zgodba najdaljša v zbirki, jo zaznamuje tudi to, da v njej uporabim t. i. brezosebnega pripovedovalca, torej pripovedovalca, ki bralcu posreduje le toliko informacij, kot bi mu jih denimo kamera. To je bilo zame nekaj novega in zato mi je bilo pisanje res v užitek, ker sem uporabila nekatere pripovedne tehnike, ki jih denimo pri romanu, ki je zelo linearno oz. klasično zastavljen, nisem. Bi pa še dodala, da se plagiati pojavljajo povsod, kjer ljudje pišejo knjige, ne le v Sloveniji. Pred kratkim sem denimo prebrala roman Yellowface ameriške avtorice R. F. Kuang, v katerem je dobro prikazano, kakšne razsežnosti lahko doseže situacija, v kateri si ena avtorica prilasti tekst druge avtorice in ga objavi kot svojega.« 

Velikokrat omenjate Eleno Ferrante. Jo tudi sami radi prebirate? Kaj pa Olgo Tokarczuk? Katera druga pisateljska imena so vam še blizu in zakaj?

»Zelo rada prebiram obe. Olga Tokarczuk ima zelo zanimivo razmišljanje o samem pisanju. V enem izmed svojih esejev zapiše, da je vir ustvarjanja lahko to, da nekaj hoče biti napisano, da zunaj nas obstajajo teme, podobe, ki od nas zahtevajo, naj jih poimenujemo in artikuliramo. To je čisto drugačen način razmišljanja kot recimo v Ameriki, kjer je pisanje dojeto kot obrt. Tokarczuk v eseju ne govori o intuitivnem pisanju, temveč o tem, da neke teme pridejo do tebe z namenom, in to sem močno občutila med pisanjem Pričakovanj. Zame je bilo takrat nujno, da napišem ta roman. Poleg omenjenih avtoric rada prebiram tudi Rachel Cusk, Guadalupe Nettel, Ali Smith, od slovenskih avtoric pa recimo Natašo Kramberger in Dijano Matković. Zelo všeč sta mi tudi letos izdana romana Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek in Nihče nikogar ne spozna Katarine Gomboc Čeh.«

In za zaključek še glavno vprašanje: ali pišete že kaj novega? Bo roman ali nove kratke zgodbe? 

»Na to še nimam odgovora. Želja je in imam idejo za roman, vendar pa sem šele dobro izdala roman in kratke zgodbe, zato se mi zdi, da je zdaj čas, da tekst zori …«

S pisateljico se je pogovarjala Ajda Vodlan. Avtor fotografije je Matej Murić.