Drage bralke in bralci! Vaša naročila, oddana med 21. 6. in 25. 6., bodo odposlana z zamudo. Mišja ekipa je namreč v tem času na dopustu. Prosimo vas za razumevanje. Lep pozdrav, ekipa Miš založbe

V redu je, če (ni)ste v redu

V redu je, če (ni)ste v redu

December je tu, mesec veselja, topline, druženja in obdarovanja. Kaj pa, če ne? Kaj pa če kljub »siljenju« s kraguljčki in zvončki, dobrodušnim »ho-ho-ho-janjem«, prijetnimi aromami … pač nismo v redu, nimamo družbe?

Tudi to je v redu. Ker ima vsak od nas pravico, da se kdaj ne počuti v redu in tudi s tem ni nič narobe. December je praviloma mesec, ko imajo ljudje ogromno težav z depresijo in slabim počutjem, sploh tisti, ki so morda že tako bolj nagnjeni k takšnemu stanju ali so imeli preprosto slabo leto. Ob vseh tabu temah je tudi duševno zdravje še vedno ena od teh – lahko govorimo o izgorelosti, ampak samomor ali duševno zdravje pa je še vedno nekaj, o čemer ljudje raje ne govorijo. Ker – kaj si bodo pa drugi mislili? In lepo bi bilo, da bi vsi zamenjali razmišljanje – iz »kaj si bodo pa drugi mislili?« v »verjamem, da mi bo kdo prisluhnil in pomagal« in iz »saj ne morem nič narediti« v »lahko in želim pomagati«.

Osebno sem se, bolj ali manj po službeni dolžnosti, od avgusta in poplav naprej, veliko soočal s psihološkimi težavami zelo različnih ljudi. In res neverjetno je, koliko ljudem pomagamo že samo s tem, da jih poslušamo. In jim ves čas ne ponavljamo: »Vem, kako se počutiš.« Zelo verjetno namreč nimamo pojma, vsaj v večini primerov ne. Dovolj je, da jih za začetek poslušamo, mogoče potolažimo, skušamo miselni tok preusmeriti v pozitivno oziroma optimistično smer. In če le lahko – ker moramo spoštovati človeka in njegov osebni prostor! – jih objamemo. Ne bi verjeli, kako ogromno naredi iskren in topel objem. Zdi se mi, da smo se ljudje med covidom najprej precej oddaljili drug od drugega in potem začeli pogrešati ta socialni in fizični stik. In vse, kar se nam zadnja leta dogaja, sedaj prihaja na plano. In duševne (oz. psihične) težave ne smejo biti nobeno presenečenje več, tudi med najmlajšimi ne.

Ne tako dolgo nazaj sem prebral biografijo Robina Williamsa, igralca, ki je močno vplival name, na številnih področjih v življenju. Strast do zanimivega in razgibanega dela v medijih, navdušenje nad književnostjo, borba za tisto, kar ti v življenju pomeni več, ohranjanje otroka v sebi in še bi lahko našteval. Pa vsekakor tudi to, da se, ko je težko, hudo, brezizhodno, zatečeš v humor. Pomaga. On je to počel vse življenje, ne le kariero. Boril se je z različnimi demoni (odvisnostmi, depresijo, slabo samopodobo, kasneje še z boleznimi) in bitko predal, ko je storil samomor. Svet se mu je podrl avgusta 2014. Zakaj prav on? Ob vsem dobrem, kar je storil za vse nas, nas tolažil, navdihoval, nasmejal, pripravil do razmišljanja … Po branju knjige mi je bilo marsikaj jasno. Zato pravim, da je treba o teh stvareh govoriti. Mogoče je naključje (najbrž pa ne), da sem z branjem knjige zaključil v dneh, ko je umrl še en igralec, Matthew Perry, ki smo ga najbolj poznali kot lucidno humornega Chandlerja Binga iz TV-serije Prijatelji. Tudi njegov slog humorja in način, kako se je prav s pomočjo (pogosto nerazumljenega ali celo neprimernega) humorja boril proti vsakdanjim težavam življenja. V seriji mu je šlo seveda veliko bolje, tam je igral lik. Skozi življenje se je prav tako boril, pomagal drugim, skušal navdihovati … in prepričan sem, da bosta vse to, vsaj v duhu, oba počela še naprej.

Odvisnosti, takšne in drugačne, ravno tako niso nekaj nevsakdanjega. Preberite knjigo Saše Kveder Tokrat bo drugače, v kateri opisuje sinov (in tudi svoj) boj z odvisnostjo od drog, ki traja že tako rekoč 20 let. Začelo se je v (težavnih) najstniških letih in še traja. Do kdaj, ne ve nihče. In ko sem napisal, da gre tudi za njen boj z odvisnostjo – s sinovo odvisnostjo, seveda. Otroci radi »grozijo«, da bodo pri 18. samostojni in da bodo odšli, starši pa jim »grozimo«, da jih bomo vrgli na ulico, ampak … grožnje, za katere oboji bolj ali manj vemo, da jih je nemogoče uresničiti. Otroci, z redkimi izjemami, pri 18. letih niso sposobni samostojnega življenja in so poleg tega za vedno naši otroci. In ko govorimo o odvisnostih, ne gre le za trde in prepovedane droge, imamo veliko mehkih in sodobnih drog, ki so tudi otrokom zelo dosegljive in dostopne – različne oblike in funkcionalnosti cigaret, alkohol, energijske pijače, sladkor, pametne elektronske naprave. Vse to so zasvojenosti. In potem se starši razveselimo, ko se otrok odloči za kakšen šport, pa čeprav vemo, da to pomeni odrekanja, napore, treninge, poškodbe, razočaranja, stroške … ampak rečemo si, da bodo privzgojili delovne navade, živeli po načelu zdrav duh v zdravem telesu. Potem v roke dobite knjigo Uroša Perka, Duševne motnje v športu, berete o težavah z alkoholom, motnjah hranjenja, o poživilih, steroidih tako ali tako slišimo preveč, psihičnem maltretiranju s strani trenerjev tudi in se spet vprašate – pa je to res svet, ki ga želimo? Naj ne bi bil šport zdrav in koristen?

Ampak o tem se ne govori. Zakaj ne? Morda iz istega razloga, kot je tudi december vedno tisti veseli mesec, pa je za mnoge žalosten. Nekateri ne vedo, ali bodo dočakali jutrišnji dan, kaj šele naslednje leto. Bral – in priporočil otrokom, sem tudi pretresljivo knjigo Predor, v kateri spoznamo zgodbo najstnice Elle, ki se je med drugo svetovno vojno in nemškim bombardiranjem Londona skrivala v predorih podzemne železnice. Več mesecev! Alarmi za zračni napad, odštevanje minut, poslušanje in nato pridobivanje informacij. Kam so padle bombe, ali je njihov dom še cel, njena šola, katerega obraza ne bo nikoli več videla? In nedaleč stran se osemdeset let kasneje odvijajo podobne katastrofe. Lahko bi rekli grozote ali sramote. Več sto otrok umre vsak dan. V bombnih napadih, bolnišnicah …

In potem bo najbrž kakšen starš rekel, da je pa že boljee, če so otroci cele dneve na mobilnih telefonih, da 12-letniki kadijo e-cigarete in srknejo kakšen požirek alkohola. Oziroma se ukvarjajo s športom, vsak dan več ur trenirajo in so še pred polnoletnostjo kronično poškodovani, včasih fizično, pogosto pa tudi psihično pohabljeni. Ne, nič od tega ni prav in v redu. Otrokom dajte v roke knjigo, pojdite z njimi na sprehod v gozd, oglejte si zanimiv film in se o njem pogovarjajte, skupaj pripravite kakšno jed, sladico, predvsem pa – poslušajte jih, pogovarjajte se z njimi in bodite tam za njih.

V teh časih je težko biti starš, težko je biti otrok, morda najtežje pa je biti le postranski opazovalec. Zato pomagajte, kakor in kolikor lahko, če le lahko. Vsak od nas nosi svoj križ, ga je pa lažje nositi, če pri tem nismo sami.

Matic Slapšak - 14.12.2023
Spletna trgovina uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.
Sprejemam vse piškotke
Več informacij
Hvala za vaše soglasje in prijavo na e-novice
Zapri
Izdelki z nadstandardnimi lastnostmi

Za nekatere naše izdelke je možen le osebni prevzem, saj so po teži ali dimenziji neustrezni za pošiljanje.

Za nekatere naše izdelke je možen le osebni prevzem, saj so po teži ali dimenziji neustrezni za pošiljanje.

V kolikor imate v košarici več izdelkov lahko izdelek nadstandardne teže ali dimenzije naročite posebej.

Za več informacij nas kontaktirajte. Z veseljem vam bomo pomagali.

Napaka pri posodabljanju košarice

Iskreno se vam opravičujemo za nastalo težavo.

Prosimo kontaktirajte nas na info@miszalozba.com za nadaljno pomoč.

Napaka pri iskanju

Iskreno se vam opravičujemo za nastalo težavo.

Prosimo kontaktirajte nas na info@miszalozba.com za nadaljno pomoč.

Napaka pri prijavljanju na novice

Iskreno se vam opravičujemo za nastalo težavo.

Prosimo kontaktirajte nas na info@miszalozba.com za nadaljno pomoč.