(Umetniški) poklici
V enem zadnjih zapisov sem razmišljal o tem, kako izgubljeni pri vpisih v srednjo šolo so danes otroci, za nameček pa pogosto ne najdejo nobenega motiva – naj bo to v domačem okolju (službe, ki jih opravljamo starši, so seveda brezvezne), šoli (ker jim tam itak ne bo prišlo nič prav) ali pri morebitnih vzornikih (to so dandanes večinoma vplivneži, katerih slava in denar praviloma ne trajata prav dolgo), zelo verjetno pa je tudi, da se naši dragi otroci hitro soočijo z realnostjo, da je treba za vsak uspeh (in tega ne enačim s slavo!) veliko delati in garati. Glavna težava (ali ena od njih) pa je, da otroci nimajo ali pa imajo zelo slabo razvite delovne navade.
In smo seveda spet v začaranem krogu ... Moja hči bo šla naslednje leto jeseni v prvi letnik srednje šole. Ima neke želje, ki pa bodo zavoljo tega, da so pri nas v prvi vrsti pomembne ocene, težko uresničljive. Čeprav bi lahko bil, to ne bo jezen traktat o tem, zakaj so šolske ocene tako pomembne, ker se o tem že sicer veliko piše in govori, najbrž pa se vsi zelo dobro zavedamo, da naš šolski sistem, sploh pa sistem ocenjevanja, potrebuje konkretne spremembe. S hčerko sva se veliko pogovarjala ter razmišljala o tem, katera srednja šola je lahko dobra odskočna deska za kakšno zanimivo fakulteto in korak bližje delu oziroma poklicu, ki bi ga želela opravljati.
Njena želja je srednja oblikovna šola, kjer je smeri več – lahko je to risanje oziroma slikanje, oblikovanje oblačil, grafično oblikovanje itn. Pogoji za vpis so podobni tistim za kakšno gimnazijo (tudi umetniška gimnazija seveda obstaja), poleg tega je treba narediti še sprejemne izpite, kjer mora potencialni umetnik dokazati svoje praktično znanje. Kakršnakoli razstava, javno objavljena dela ipd. seveda pomagajo. In potem? Bolj ali manj vemo, da v kolikor maturant nima res izrednega znanja in talenta ali pa imajo doma podjetje, ki mu/ji je pisano na kožo, bo treba na fakulteto. Praviloma šele tam začnejo pridobivati znanje, ki ga bodo res potrebovali. In potem?
Kaj lahko počne akademski slikar, ko enkrat konča sloviti ALUO? Seveda je lahko slikar in poskusi živeti od prodaje svojih del. Če ima srečo in pride v neki kar precej zaprt krog, lahko seveda ilustrira knjige, predvsem tiste za otroke. Druga možnost je, da se oseba nekoliko prekvalificira in postane učitelj oziroma profesor likovne vzgoje, mogoče umetnosti, kar pomeni, da mora imeti veselje do dela z mladimi. Pri tem se vprašam, ali ne bi bilo potem morda bolje, da gre že od začetka na srednjo vzgojiteljsko in potem naprej … Pa recimo še tretja možnost – tako kot ilustratorka moje prve pravljične knjige, lahko postaneš mojster tetoviranja. In če vprašate kogarkoli, ki se s tem ukvarja – to delo je izredno naporno!
Če se za trenutek vrnem k delu ilustratorjev in oblikovalcev, tudi recimo tetoverjev (ki praviloma narišejo ideje, ki jih stranke ne znajo same spraviti na papir). Veliko se govori o umetni inteligenci in govorilo se bo tudi v prihodnje. Nehajmo se slepiti – tovrstnih orodij ne uporabljajo le otroci, da si olajšajo pisanje seminarskih nalog ipd., ampak tako že nastajajo fotografije, slike, naslovnice, pesmi, celo romani. In prepričan sem, da bodo kmalu razvita orodja, ki bodo poskrbela, da bo nemogoče odkriti, kdo ali kaj je neko delo dejansko ustvaril.
Sam sem recimo hčerki predlagal srednjo medijsko šolo, kamor se je želel vpisati že starejši sin. Veliko umetniškega dela in ustvarjanja, ki je sicer bolj zazrto v razvijajoči se svet medijev, za katerega sem mnenja, da lahko mladi in ustvarjalni duši ponudi dovolj prostora za izražanje. In seveda še eno tistih področij, kamor bo umetna inteligenca ostro zarezala …
Kaj pa pisanje? Ali imamo šolo za pisanje? Nimamo je. Slavisti, komparativisti, jezikoslovci, mogoče tudi bibliotekarji in še kdo … kaj počnejo? Iščejo težko dosegljive in ne najbolje plačane službe učiteljev in profesorjev, morda postanejo raziskovalci, se zaposlijo v knjižnicah, medijih, javnih ustanovah itn. In pišejo za hobi, tako kot mnogi drugi – od keramičarjev, avtomehanikov, frizerk, zdravnikov, psihologov, politologov itn.
Umetniški kruh je suh in trd, sploh pa v Sloveniji. Mislim, da imamo bolj malo umetnikov, ki lahko res živijo od svojega dela in se lahko posvetijo zgolj in samo svojemu delu. Nekaj glasbenikov, nekaj pisateljev, najbrž kakšen slikar oz. ilustrator, mogoče oblikovalec, ampak … pot do tja ni bila lahka in veliko jih je obupalo.
In še to – še vedno ne vem in ne razumem, zakaj določene deloma specializirane srednje šole tako vztrajajo z nekaterimi predmeti, ki jih pri samem poklicu (pa tudi sicer) velika večina ne bo potrebovala. Seveda, nekaterim je zoprna matematika, drugim slovenščina, tretjim pa šport. Vsekakor je pomembno, da imamo vsi vsa osnovna znanja, ampak če recimo nekoga zanimajo determinante, matrike, reševanje neskončnih enačb z nešteto spremenljivkami in neznankami – ali ne bi šla tako oseba že v osnovi na študij matematiko? Ja, naše šolstvo potrebuje spremembe, nekaj kmečke logike in zdrave pameti.
Vsi si za otroke želimo najbolje in tako kot oni tudi mi (skrivaj) sanjamo, kako jim bo uspelo, če že nam ni. Včasih pri tem pozabimo na otroke in njihove želje ter pritiskamo nanje z lastnimi (neuresničenimi) ambicijami ter od njih preprosto pričakujemo preveč. Vsi pač ne morejo biti odvetniki, predsedniki, kirurgi, Luke Dončići idr. Pozabljamo, da obstajajo poklici, ki jih bomo vedno potrebovali in na katere bo tudi umetna inteligenca težko vplivala, sploh na izvedbo.
Otroci žal danes premalo razmišljajo o bližnji prihodnosti, kaj šele, da bi razmišljali o tem, kje bodo in kaj bodo LAHKO počeli čez deset let. Ko sem se sam vpisoval v srednjo šolo, nam je bilo obljubljeno marsikaj, pa nam je bilo v zadnjem letniku bolj ali manj vsem jasno, da je fakulteta (vsaj za tiste nekoliko bolj ambiciozne) nujna. Potem smo obljube spet poslušali na fakulteti in sam priznam, da če ne bi vmes kot študent delal in se razvijal na področju dela, ki ga opravljam še danes, kljub končani fakulteti ne bi dobil dela. Potem se spet prepustiš nekemu lagodju, dokler nisi pri 40-ih postavljen pred izziv iskanja nove službe in si naenkrat star, brez ustrezne izobrazbe in tvoje izkušnje nikogar ne zanimajo. Ja, tako kot srednje šole zanimajo osnovnošolske ocene, delodajalce zanima stopnja izobrazbe. Pogosto pa nič od tega ne pokaže tvojega dejanskega znanja.
