Zara Valetič: »Mislim, da slovenščina ne bo izumrla, ker mladi berejo v angleškem jeziku, ampak prej zato, ker sploh ne berejo.«

Zara Valetič je najbrž nekoliko neobičajna štirinajstletnica, bodoča srednješolka. Priznam, da sem imel pred pogovorom z njo tudi sam kar malo treme; intervjuja v živo že dolgo nisem delal, prav nikoli pa s štirinajstletnim dekletom. Ampak, kot sem povedal njej in očetu, ki jo je spremljal, mi je bil pogovor v užitek. Spoznal sem, da se je veliko lažje pogovarjati – in to o marsičem! – z načitano najstnico, kot pa z odraslo osebo, ki ne bere. Mogoče mi je bilo vse skupaj toliko lažje, ker imam tudi sam hči enakih letih, ki ravno tako najraje – bere. Tudi poznavanje bralnih navad moje hčerke mi je pomagalo, da sem se z Zaro lažje poistovetil in jo bolje razumel.  

Glavnino najinega pogovora naj bi predstavljala zbirka Z(o)renja, ki jo je prebrala v celoti, a naju je pogovor ves čas vodil sem ter tja. Začela sva z bralnimi navadami, saj me je zanimalo, kje, kdaj in kako Zara najrajši bere.

Bralne navade

»Največkrat berem popoldan, ko pridem iz šole in preden se začnem učit. Najboljše je seveda, če se nimam za učit, ker potem lahko več berem. Pa skoraj obvezno tudi zvečer, preden grem spat. Sicer pa lahko berem kjerkoli, še najmanj pa v avtu.«

Želel sem vedeti tudi, ali bere več knjig hkrati ali se osredotoči le na eno, saj je to »sladka težava«, ki pesti mnoge.

»Več knjig berem samo v primeru, če berem eno novo in eno, ki sem jo že prebrala. Prav zdaj sem recimo brala eno novo knjigo iz zbirke Z(o)renja+, zraven pa sem še enega Harryja Potterja, ki sem ga že prebrala. Potem knjige malo izmenjujem, kar je pa odvisno tudi od tega, koliko se lahko koncentriram, predvsem na tisto novo.«

Zara mi je povedala, da se h knjigam vrača, ker »rada vidim, kako se spreminja moje dojemanje zgodbe, opazujem, kako avtor gradi zgodbo in kje se mogoče kaj skriva, ker poznam sam potek in pa seveda tudi zaradi drugačnega pogleda na knjigo, kot sem ga imela, ko sem jo prebrala prvič.«

Vsi smo se seveda že kdaj znašli pred težavo »samo še nekaj strani« in pa »joj, kako je napeto, zdaj pa res ne morem odložit«. Kako je s tem pri naši mladi sogovornici?

»Različno, odvisno od knjige. Obstajajo knjige, ki so mi bile tako zelo všeč, da sem jih prebrala v enem dnevu. In če recimo vem, da bom naslednji dan lahko brala, potem lahko knjigo zvečer tudi brez težav odložim.«

Ostane potem sploh kakšna knjiga neprebrana?

»Se zgodi, ja, če mi knjiga res ni všeč. Odvisno je od tega, kakšna je pač na začetku, in če vidim, če se mi zdi, da ima nek potencial, da obeta, potem se potrudim in jo preberem do konca. Nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjo stranjo, in kakšna knjiga včasih kar malo obleži in se šele čez čas zaveš, kaj ti je želela sporočiti.«

Pa branje na skrivaj?

»V bistvu nič več. (smeh) V nižjih razredih sem včasih zvečer, ko bi morala že spati, brala z lučko, ampak me je mami razkrinkala. (smeh)«  

Za zaključek tega prvega dela vprašanj sva se dotaknila še ene večne teme – naslov in naslovnica ali opis? Kaj Zaro bolj pritegne?

»Naslovnica je vedno prvi stik; pogledam najprej naslov, potem sámo naslovnico, da vidim, kako so naslov preslikali v neko podobo. To je vsekakor tisti prvi impulz in če je ta dovolj močan, potem preberem opis na zadnji strani oz. kjerkoli že je in se na podlagi tega odločim, ali bom knjigo brala ali ne.«

Splošno

Starši, sploh najstnikov, za glavni razlog, da naši otroci ne berejo, krivimo pametne telefone oz. druge pametne naprave. Sam sicer lahko zapišem, da ni krivo samo to in da bodo vaši otroci brali, če bodo želeli in predvsem – če jim boste vi za zgled. Zara mi je povedala, da ima pametni telefon in da od družbenih omrežij uporablja zgolj Snapchat, nima pa TikToka ali Facebooka, in kar me je na nek način presenetilo, nima prav nobene želje, da bi imela v bližnji prihodnosti svojo obliko knjižnega bloga ali da bi svojo bralno strast delila z vrstniki. K tej temi sva se kasneje sicer še vrnila. Ampak, morda celo glavno vprašanje – zakaj sploh bere? Potrebnega je bilo nekaj razmisleka, saj štirinajstletnica ni o tem še nikoli razmišljala, bere preprosto zato, ker ji je všeč. Ampak ...

»Berem, ker s tem lahko pridobivam izkušnje glede zelo različnih situacij v življenju in lahko pozabim na marsikaj drugega. Berem tudi zato, ker je tisti literarni svet na nek način varnostna mreža, kjer preprosto sem in se mi ne more nič zgoditi. Kadar je knjiga dobra, se brez težav poistovetim z liki in sploh kakšne napete trenutke si lahko res živo predstavljam, kot bi bila res tam.«

Kako pa je z obveščenostjo mladih o knjigah, o novih izdajah?

»Nismo obveščeni. Iskreno, mojih vrstnikov knjige in branje ne zanimajo. Ne spremljajo tega.« Potem se je Zara navezala na podvprašanje o neobstoječem mediju kakršnegakoli formata, ki bi nagovarjal najstnike: »Najbrž bi bilo to dobro, ja. Pa ne samo medij o knjigah, ampak nek medij za nas, najstnike, ki bi med drugimi zanimivimi temami predstavljal tudi knjige. Imamo pametne telefone pa družbena omrežja, ampak tam težko rečeš, da so informacije ravno zaupanja vredne, da o primernosti in zanimivosti rajši ne bi ...«

In naslednje veliko vprašanje – ali se kdaj vidi kot pisateljico?

»Hm, ja. Najbrž. Ne vem. (smeh, ki je bil malce pogojen tudi z začudenim očetovim pogledom) Saj sem kdaj že kaj zapisala. Včasih si zapišem kakšno idejo, mogoče kaj, kar sem prebrala, obrnem malo po svoje in tako, samo ... mislim, da moram še veliko prebrati, zapisati veliko, česar ne bo nihče videl – da se navadim, izoblikujem slog in tako.«

Najljubši žanr? Za branje in (potencialno) pisanje?

»Fantazija mi recimo ni všeč, Harry Potter je tukaj izjema. V tem trenutku lahko rečem, da so mi najbolj všeč zgodbe o dejanskem življenju – kaj se dogaja v srednji šoli, na počitnicah, različne prigode, predvsem mladostniško. Tudi knjige, ki skozi zanimivo zgodbo pripovedujejo o nevarnostih na internetu, so mi res všeč. Lahko je dobro predstavljeno, ne kot neko pridiganje ali kot bi brali iz učbenika, ampak res zanimivo, vsakdanje, kot se dejansko potem zgodi. Vsekakor trenutno najrajši berem o življenju mladih, najstnikov, mladostnikov ... to mi je najbližje, s tem se najlažje poistovetim in tudi zanimivih knjig je dovolj.«

Zarin oče je Žiga Valetič in kar težko je določiti, kaj pri njem postaviti na prvo mesto – bralec, pisatelj, oblikovalec (med drugim oblikuje veliko knjig za otroke in mladino), raziskovalec, urednik? Zanimalo me je, ali je imel kakršenkoli vpliv na njeno bralno strast.

»Spomnim se, ko sem bila mlajša, da smo vsi veliko brali. Starša sta brala meni, brala sta sama in sem se tudi jaz kar nekako navadila brati. In ugotovila, da mi je to v bistvu zelo všeč. In tako berem ... (smeh)«

Najljubša knjiga?

»Res težko bi izbrala res najljubšo, ampak glede na to, da sem se v zadnjem obdobju posvečala zbirki Z(o)renja, so to naslovi iz te zbirke. Dve, ki sta na vrhu tega seznama, sta Razbita juha (britanske avtorice Jenny Valentine, op. a.) in Pleši z življenjem (kanadske avtorice Maureen Bayless). V prvi vrsti sta mi zelo všeč, ker obe govorita o stvareh, o katerih do tedaj še nisem brala, drugi ne pišejo o njih. V Razbiti juhi je veliko o razmerjih, različnih stvareh, ki se dogajajo znotraj razmerij. Glavni junaki so približno moje starosti, lahko pa rečem, da sta mi najbolj ostali v spominu, ker sta bili obe drugačni, novi. V bistvu ne pomisliš, da ima nekdo lahko tudi takšno življenje ali da se mu zgodi kaj takega, dokler tega ne bereš.«

Najljubša avtorica oz. avtor?

»Najljubše ali najljubšega nimam, so mi pa vsekakor zelo všeč knjige Johna Greena.«

In prej omenjeni Harry Potter?

»Hm, ja ... v bistvu sem ga začela brati eno poletje in sem čez poletje prebrala skoraj vse knjige. 'Skoraj' pomeni, da sem zadnji del prebrala nekje do polovice, potem pa se je začela šola in nisem brala do konca. Seveda me je zanimalo, kaj se zgodi, ampak namesto da bi nadaljevala, kjer sem končala, sem šla vso zbirko brat od začetka. Četrto knjigo sem spet končala prejšnji teden. (smeh) Moram pa priznati, da sem najprej gledala filme in sem – še preden sem šla brat knjige; vedela, kaj se dogaja in se bo zgodilo. Nekih velikih presenečenj tako ni bilo. Ampak je bilo drugače, vseeno je to knjiga in tudi, ko zdaj berem, opažam, česa vse ni bilo v filmih, na kakšno stvar sem seveda medtem pozabila, ker berem druge knjige, pogledam kakšen film in ... kaj tudi zamešam, vsekakor pa vedno odkrijem tudi kaj novega. In to mi je zanimivo, da odkrivam nove stvari, zanimive podrobnosti, pa čeprav sem knjige enkrat že brala.«

Pa se lotimo še primerjave med filmi in knjigami – poleg Harryja Potterja so sploh med mladimi priljubljeni tudi Gospodar prstanov, Hobit, Igre lakote in drugi. 

»Ne, tega nisem brala, tudi gledala ne in težko ocenim. Brala in gledala sem recimo Greenovo Krive so zvezde in tam sta si bila knjiga in film precej podobna. Razumem, da v filmih kaj izpustijo, ker sicer bi bili filmi najbrž dolgi sto ur (smeh), ampak kot bralki se mi zdi – tudi pri Harryju Potterju, čeprav so si zgodbe kar podobne – da bi lahko še kaj dodali. Bili so trenutki, ko se je v filmu kaj zgodilo in mi ni bilo jasno, zakaj, dokler nisem prebrala knjige.«

Na tem mestu moram priznati, da knjig o Harryju Potterju nisem bral (v obdobju, ko smo v Sloveniji dobivali prevode, me je pač bolj prepričal Gospodar prstanov), sem si pa s svojimi otroki pogledal vse filme in bil deležen številnih informacij glede tega, kaj manjka in zakaj se je nekaj zgodilo. Tako da sem Zari lahko na tej točki zgolj prikimal in ji zastavil naslednje vprašanje – katero knjigo bi moral prebrati vsak njen vrstnik?

»Pred kratim sem prebrala knjigo z naslovom Laž (katalonske avtorice Care Santos, op. a.), kjer punca na internetu spozna fanta in sta si všeč, si začneta dopisovati, potem ona ugotovi, da on pravzaprav ni to, kar je mislila, da je, saj živi v popravnem domu. Pač, všeč mi je bilo, ker so svetovi, v katerih živimo, zelo različni. Vsak lahko zlahka ustvari neko lažno okolje, tudi lažno podobo, in jo 'proda'. Ampak ti svetovi se prepletejo, njuni življenjski zgodbi sta pač, kakršni sta – zelo različni, lahko pa vlečeš tudi neke vzporednice. Ona je potem tista – pač zaradi same zgodbe – ki to primerja in je res zanimivo. V tem trenutku bi vsekakor priporočila to knjigo.«

V tem delu pogovora sva se dotaknila številnih zanimivih tem in še ena od teh je bila, ali knjige kupuje ali si jih izposoja v knjižnici?

»Večino knjig si izposodim, ampak če gremo kam v tujino, si angleške knjige kupim. Ko smo šli v London, sem šla recimo v veliko knjigarno Waterstones in si tam kupila tri knjige. Tudi kakšne stripe, ki jih je pri nas težko dobiti, pri nas pa res ne kupujem veliko knjig. V Londonu so knjige veliko cenejše kot pri nas – tam lahko dobiš dve ali celo tri knjige za ceno ene pri nas.«

Kot oče opažam trend, da najstniki rajši berejo angleške knjige – bodisi ker slovenskih prevodov ni ali so slabi. In seveda tretja možnost – ker so določene knjige v nekem trenutku priljubljene. Ljubezenske, ljubezenske fantazije, nenavadna razmerja, bolj ali manj pa so knjige napisane po nekem »receptu«.

»Ja, res je. Nekatere knjige so priljubljene, ker krožijo po družbenih omrežjih in jih je lahko opaziti. Ljudje, ki jih preberejo, jih opišejo, ocenijo – ponavadi zelo pozitivno, predlagajo kot dober nakup, in ko jih ljudje vidijo v trgovini, v knjigarni, jih pač kupijo. Nisem se nikoli spraševala, če je zadaj še kaj drugega. Mislim, da je vezano predvsem na to, da so to knjige, ki jih je priporočilo toliko in toliko ljudi in zaradi tega na nek – mogoče viralen? – način, opazne. Tudi sama jih seveda opazim, ampak kot sem omenila prej, pogledam in si preberem opis, če mi bo všeč.«

Torej imamo pametne telefone, družbena omrežja in elektronsko komunikacijo, ki povzročajo pešanje maternega jezika in potem so tu še priljubljene knjige v angleškem jeziku.

»Večkrat sem slišale odrasle, ki pravijo, da slovenščina izumira tudi zaradi tega. Ampak mislim, da se to ne bo zgodilo kar tako. In predvsem, mislim, da se to ne bo zgodilo zato, ker mladi berejo v angleškem jeziku, ampak bolj zato, ker sploh ne berejo.«

Torej na podoben način, kot se je pred nekaj leti pojavila skrb, da bo klasična knjiga izumrla zaradi elektronskih knjig.

»Mogoče, ja. Mislim, saj elektronske knjige ima veliko ljudi, ampak se mi zdi, da jih berejo predvsem na telefonih in vse manj na bralnikih. Tudi sama sem imela bralnik, ampak na neki točki sem ugotovila, da si knjig, ki sem jih želela brati, ne morem sposoditi. Recimo, v knjižnici še vedno lažje pridem do fizičnega izvoda neke knjige. Bralniki so lažji, bolj enostavno ga je pospravit, iti z njim na pot, tam imaš lahko shranjeno za celo knjižnico knjig, ampak niso to vedno knjige, ki bi jih – vsaj jaz – želela prebrati. Tako da ... ja, so neke vzporednice. Vem pa tudi, da obstajajo strani, kjer lahko bereš vse mogoče knjige, le da avtorji nimajo nič od tega.«

Še en zanimiv pogled mladega človeka – avtorske pravice. Zara torej zagovarja, da si knjigo – fizično ali elektronsko, kupimo ali izposodimo, da ima od tega nekaj tudi avtor?

»Ja, vsekakor. Mislim ... če se je človek potrudil, da je nekaj napisal in je bilo to potem izdano, potem je prav, da je za to tudi ustrezno plačan, nagrajen. Tudi sama sem se kdaj znašla na kakšni spletni strani, kjer kakšno znano knjigo najdeš kar 'zastonj', v obliki navadnega teksta, in čeprav me je knjiga res zanimala, sem si rekla: 'Ne, ne bom, ker ni pošteno.'«

Zarino sporočilo predvsem vrstnikom – zakaj brati?

»Kot sem rekla – meni je branje dobro, ker spoznaš izkušnje drugih in dobiš nek vpogled. Če bereš knjige o ... ne vem ... težkih razmerah v družini, o nevarnih, mogoče tudi prepovedanih stvareh in o njihovih posledicah, je to zate kot bralca dobro. Ne rabiš se vsega naučiti iz lastnih izkušenj, to ni vedno dobro. Poleg tega je branje pač oddih – šola in druge obveznosti so nam stres, in se tako lahko pač sprostiš.«

Nisva še končala – ima mlada bralka tudi svoj krog, svoj bralni mehurček, v katerem se z vrstnicami, vrstniki, mogoče pogovarja o prebranih knjigah?

»Ne, ne. (smeh). Nimam. Moje prijateljice sicer kdaj tudi kaj preberejo, samo ... tista, ki bere največ, vse bere v angleščini, čisto druge knjige in žanre kot jaz, tako da ne.«

Domača branja, tako v osnovni kot v srednji šoli, bi lahko bila zanimiv povod, da bi mladi brali. Pa je po Zarinem mnenju morda preveč poudarka na nekih »preživetih« knjigah in premalo na sodobnejši literaturi?

»Hm, ko imamo domače branje, večina teh knjig sploh ne prebere. Saj smo imeli recimo tudi eno knjigo iz Z(o)renj, ki so sodobne, današnje, ampak jih še vedno ne zanima. Iskreno – tudi jaz ne maram preveč domačega branja. V vsem tem času mislim, da mi je bila všeč ena sama knjiga, ki me je pritegnila, pa sem recimo prebrala vse. Zdi se mi, da je težava že v tem, da je branje predstavljeno narobe – vsak bi se moral sam odločiti, kaj bo prebral in bi o tem potem nekaj pisal, ne pa, da si prisiljen v to, da in kaj moraš prebrati.«

Zbirka Z(o)renja

V opisu knjižne zbirke Z(o)renja je navedeno, da gre za problemske mladinske romane. Za trenutek sva se še vrnila na breme domačih branj. Kot omenjeno, gre pogosto za branje klasik, ki jih je potrebno poznati in biti z njimi seznanjen, a ne tako zelo podrobno. Ali bi bile ure slovenskega jezika bolj zanimive, če bi se pogovarjali o modernejših knjigah in o knjižnih vsebinah, ki mlade dejansko zanimajo?

»Ja, to bi bilo najbrž res zanimivo. Mi gremo sicer enkrat na teden v knjižnico in nam učitelj tam malo razlaga. Pri domačem branju nimamo toliko klasik, od treh je ena res klasika, letos recimo Ivan Cankar. Ostali dve pa sta nekaj drugega, samo ...«

Se ji potem zdi, da bi lahko bila zbirka Z(o)renja ali Z(o)renja+ dober povod, da bi njeni vrstniki začeli brati?

»Vsekakor. Mislim … težko rečem, ali bi začeli aktivneje brati ali ne, vsekakor pa so zgodbe v tej zbirki podobne temu, kar se ti dogaja v normalnem življenju. Pa tudi stvari, o katerih nam učitelji govorijo, kot na primer 'Pazite, da se vam ne bo zgodilo kaj takega ali kakšna taka nevarna situacija, npr. na internetu'. Veliko bolj zanimivo je o tem brati, kot pa da vsako leto pripeljejo strokovnjaka, ki ti eno uro o tem govori.«

Torej jih obiščejo slovenski avtorji in govorijo o knjigah, ki so jih napisali in mogoče o razlogih, da so si izbrali prav tako temo?

»V šoli smo imeli nekaj obiskov slovenskih avtorjev, in načeloma je to čisto v redu, samo ... po mojem mnenju se nekateri preveč osredotočijo na to, ali mi sploh beremo, tako postanejo malo pokroviteljski in je vse skupaj še meni, ki berem, mučno.

Drugače je tudi, če poznaš knjigo, vsebino in potem recimo spoznaš človeka, ki je to napisal. Seveda, dokler ti govori o knjigi in ne o vsem drugem.« 

Tako sva prišla do zbirke Z(o)renja – katera je bila prva in katera zadnja prebrana knjiga iz zbirke?

»Prva je bila Vihar v meni (avtorice Nejke Omahen Šikonja, op. a.), zadnja, pa mislim da Poletje na jezeru Čiče (hrvaške avtorice Jasminke Tihi-Stepanić, ki je obiskala zaključek Bralnic pod slamnikom, op. a.). Poletje na jezeru Čiče mi je bila na začetku malo dolgočasna, ampak ko sem prišla do zapleta, sem bila presenečena, saj tega nisem pričakovala.«

Kako pa je sploh odkrila zbirko Z(o)renja?

»Vihar v meni imamo doma in ko sem jo prebrala, sem ugotovila, da sem v bistvu tri knjige iz zbirke prebrala že prej. In potem sem ugotovila, da je to v bistvu zbirka, in da imamo v knjižnici celo polico in da bi mogoče to začela malo brat. (smeh) Večinoma so mi bile všeč, pa sem se odločila, da bom prebrala kar vse.«  

O koliko knjigah torej govorimo?

»Več kot petdeset zagotovo. Vem, da sem jih prebrala petdeset, ampak so se dodajale nove in sem jih pač samo brala. Na koncu sem se že kar malo obremenjevala, da moram čim hitreje prebrati, ker bo kmalu prišla nova (smeh), ampak zdaj se s tem ne obremenjujem več. Tako da vseh novih še nisem prebrala.«

Petdeset knjig in če govorimo o povprečno eni knjigi na teden, je to torej eno leto branja?

»Eno leto, ja. Dobila sem dve fotografiji s seznamom vseh knjig, potem sem si jih prepisala na list, hodila v knjižnico in jih črtala s seznama. V nekem trenutku so bile potem čisto vse prebrane, tudi prva v zbirki, ampak so seveda začele izhajati nove ...«

Pa je mogoče kakšna knjiga, ki se je Zari res vtisnila v spomin? Poleg teh, ki jih je omenila in morda izstopa bolj kot ostale?

»Ena najljubših je vsekakor Pleši z življenjem, ker se mi je zdel način, na katerega je bila napisana, zelo zanimiv. Pa tudi Pesem, ki jo lahko slišim le jaz (avstralskega avtorja Barryja Jonsberga, op. a.), mi je zelo všeč. To sem prebrala v dveh dneh – celo popoldne sem sedela na kavču in jo brala, ker sem si rekla: 'To bom pa zdaj prebrala.' (smeh)«

Imeti mir in čas za branje je nekaj najlepšega. Kako pomembno se ji zdi, da so zastopani tudi slovenske avtorice in avtorji? V zbirki Z(o)renja je sicer tudi veliko avstralskih, skandinavskih, beneluških izdaj, kjer življenje poteka drugače, predvsem za najstnike.

»Težko odgovorim na to. Meni je zanimivo brati o tem, kar se dogaja nekje drugje, najstnikom drugod po svetu, in razmišljam, kako bi bilo, če bi se to zgodilo tudi pri nas. In tako se mogoče spet vrnem nazaj na eno tistih prvih vprašanj, zakaj berem. Vse to so izkušnje, nek nov, drugačen vpogled.«

Pa se je kdaj s kakšnim likom poistovetila do te mere, da si je lahko rekla, Točno tako se je zgodilo tudi meni?

»Mogoče je bila to knjiga Raje umrem (avtorice Cvetke Sokolov, op. a.), ko gre glavna junakinja na morje in se jim tam dogaja marsikaj najstniškega in ... bila je sicer malo mlajša od mene, ampak stvari, ki so se ji dogajale, so bile res tako zelo podobno stvarem, ki so se dogajale meni, ko sem bila njenih let.«

Knjige v zbirki Z(o)renja govorijo o stvareh, o katerih se najstniki kar težko pogovarjajo, sploh s starši. Prva ljubezen, spolnost, alkohol, droge, družbena omrežja, različne odvisnosti in vse do tem, kot so recimo brezposelnost staršev, ločitev in podobno. Knjiga kot okno, zrcalo, pomoč?

»Vse našteto, ja. Glede odvisnosti ... pri naši starosti mislim, da še nismo tam, vsaj ne vsi, smo pa blizu. In vsekakor je dobrodošlo, da razumeš situacijo, imaš možnost videti tudi tisto, kar se skriva zadaj. Tudi to, da imaš zgodbe o ločenih starših, razbiti družini in tega je veliko, vsak pozna koga. Potem lažje razumeš, tudi mogoče pomagaš nekomu, ko ti razlaga o vsem tem. Tudi te opisane situacije, ko jih primerjaš z dogodki iz življenja, ki jih poznaš in ... mogoče ne vidiš samo dogodka, posledice, ampak lahko povežeš z nečim, kar si prebral in lažje razumeš.«

Na tem mestu sem priznal, da za marsikatero knjigo zapišem, da jo v branje priporočam tako mladostnikom kot staršem, pa tudi učiteljem, vzgojiteljem.

»To se mi zdi pomembno, ja – da starši, odrasli, dobite vpogled v neko tako, mogoče potencialno problematično situacijo. In da razumete. Saj ne samo odrasli, tudi mi. Kaj se lahko zgodi, če narediš to in to. Všeč mi je, ker naša knjižničarka res pozna vse knjige in jih zna predstaviti na zanimiv način. Tudi iz tega vidika, da če ve, da se mogoče nekaj dogaja, se je zgodilo, ne samo pri nas, ampak tudi kje drugje, in te potem malo usmeri h kakšni knjigi, ki opisuje kaj podobnega. Tako da, če bi tudi starši brali takšne knjige, bi se vsekakor lažje pogovarjali z nami ali pa nas razumeli.«

Pa je že priporočila kakšno knjigo staršem?

»Konkreten naslov ... hm, ne vem, se ne spomnim. Rečem za kakšno knjigo, da mi je bila všeč in zakaj, o čem knjiga govori. Ponavadi je babi tista, ker živi blizu knjižnice, ki jo obiskujem, da ji kaj predlagam. Tudi ona potem kaj prebere. Starša bereta svoje knjige – povem jima o svojih, tudi pogovarjamo se kdaj o tem, prebereta pa ravno ne.«

Bližala sva se koncu, kjer sva nekaj besed spregovorila tudi o samem imenu zbirke – Z(o)renja. Zakaj je črka o v oklepaju? Ali mladostniki, torej ciljna skupina za zbirko, med prebiranjem zorijo, nam odraslim pa je omogočeno, da prek teh knjig zremo v svet mladostnikov? 

»Hm, ja, mogoče. Nisem še nikoli razmišljala na tak način. Spraševala sem se, zakaj je o v oklepaju. Menim, da s tem, s prebiranjem teh in tudi kakšnih drugih knjig zoriš. Razumem različne situacije, tudi če nisem sama vpletena v njih ali jih ne doživim prvoosebno. Večkrat si rečem, da sem o nečem podobnem brala, kako bi lahko na nekaj pogledali z drugega zornega kota, pa tudi, kar sva se pogovarjala prej, da skozi leta knjige različno dojemaš in razumeš, razmišljaš o njih.«

Naslednji (logičen) korak je potem zbirka Z(o)renja+?

»Korak storjen, ja. (smeh). Oče mi je dal za prebrati nekaj tistih, ki jih imamo doma in so se mu zdele primerne. Zadnjič sem končala Smrt ni hec (švedskega avtorja Karla Modiga, op. a.), prebrala sem tudi Tisto noč (avstralske avtorice Kate McCaffrey, op. a.), Alternativni ukrep (avtorice Tanje Mastnak, op. a.) pa se mi zdi, da je bila čisto prva iz zbirke. Veliko teh knjig imamo tudi v šoli, ampak bi rekla, da jih ne berejo veliko. Mislim, že Z(o)renja so za koga preveč zrela, da ne rečem odrasla, Z(o)renja+ so pa še malo bolj zahtevna. Tudi sama priznam, da je ta zbirka včasih preveč resna – vsaj zame; in da nekaterih stvari ne razumem in bi potem tudi težko ocenila, presodila ... Tako da sem tukaj res vesela, da mi oči predlaga in priporoči, kar se mu zdi primerno zame.«

In tako sva prišla do konca. Najbrž bi se lahko pogovarjala še uro in morda več. Stripov, ki jih je Zara vmes omenila, se sploh nisva dotaknila, tu pa tam sva o kakšni knjigi, ki sva jo prebrala oba, začela debatirati in še dobro, da naju je malo priganjala ura. No, in pa moja hči, moja bodoča srednješolka Vita, ki je prišla z vadbe. Dekleti sta si pravzaprav zelo podobni – obe sramežljivi, obe strastni bralki – čeprav različnih žanrov; in kdo ve, v katere smeri bi šel pogovor, če bi tam ostali še kakšno uro. Vsekakor pa je Zara Valetič odličen zgled mladostnikom in dokaz, kaj vse ti branje lahko ponudi v življenju in da te gradi v mnogo bolj inteligentnega, čuječega, empatičnega, samostojnega in odgovornega posameznika.