Bivanja

Bivanjska izkustva so vselej mnogovrstno posredovana, filozofija pa skuša od svojih začetkov zajeti njihovo sredino. Pojmovni okviri so pri tem sami po sebi nezadostni, če ne dopuščajo prehajanja med različnimi izkustvenimi polji, ki začrtujejo poti dojemanja in razumevanja. Filozofska govorica je po tej zasnovanosti takšna, da sproža pogovor, in sicer predvsem tam, kjer ga 'družbena konkretnost' zastira ali celo zatira. Ker ne priznava neumestljivega smisla.
Eden najvidnejših predstavnikov sodobne slovenske filozofske misli, dr. Dean Komel, v Bivanjih orisuje in beleži tak neumestljiv smisel, ki sproža premisleke in pogovor (pripravila ga je pesnica Meta Kušar) o sebi, jeziku, pesništvu, kulturi, družbi. Kako pojmujemo rabo jezika in ali sploh imamo ustrezen pojem o tem, kaj jezik je. Kdo je človek kot 'namenjenost govorice'. Zakaj se družba postavlja nad kulturo in zakaj se svoboda odeva v like proizvajalcev, potrošnikov, izločencev in gozdohodcev. Pa o vsepričujoči funkcionalizaciji in ekonomizaciji,  zaradi katere se, kdor računa s funkcijo, brez pomisleka odpove slehernemu prepričanju, senzibilnosti, vsemu, kar bi ga sicer izpolnjevalo. Novodobno podložništvo, ki ga ne more spremeniti nobena morala, svet, v katerem torej vse funkcionira, razen sveta samega, ki je kot vržen iz funkcije.  
Kot kontrapunkt izpostavlja tanko črto med človekom in človekom, ki se zarisuje na obrazih in sili v srce, kot ena in edina pesem. Ki se oglaša in priča. Z umolkom pesmi bi utihnila tudi zgodovina. Spomin kot izvir vsega spoznanja in pesniške domišljije nosi v sebi globočino človeškosti, tako individualne kot zgodovinske, ter svojih podob ne odstavlja v okvir pozabe, saj spomin nima okvira. Kar si le stežka priznamo. Svoj vsakdanjik postavljamo v okvire in okvirčke, medtem ko življenje beži, uhaja, pojema … in naposled kot obešenci padamo pod lastno težo – spomina. A kjer je pričanje, zmeraj vznika tudi pričakovanje.
Zato je – po avtorjevih besedah  – zmeraj neka pot, ki jo moraš do sebe prehoditi. Branje, ki seže pod površino današnjih osebnih, kulturnih in družbenih predstav. Prepletanje  filozofske, kritiške in pesniške govorice nas vabi, da v samih sebi odkrivamo 'neumestljivi smisel'.