Recenzije
Maša Ogrizek: Krasna zgodba
Igor Bratož, Delo, 31.05.2017
Nasvet za odraščanje v knjigah Maše Ogrizek: treba je trmasto in veselo po svoji poti naprej.
Zgodbi z zasukom
Litrarna kritičarka Maša Ogrizek. V Ljubljani 27.3.2014
Nekdaj se je vedelo, kaj in kakšna je mladinska literatura. Igrala je na splošno sprejemljiv ideološki vzorec idilične neproblematičnosti. Potem je na veselje založnikov prišel val tako imenovane problemske literature, ki se je najraje pečala s prej tabuiziranimi temami. Novi knjigi Maše Ogrizek sta hibridni deli, jemljeta iz obeh svetov.
Krasna zgodba, ki jo je izdala založba Miš, in Gospa s klobukom, ki je izšla v zbirki Deteljica v programu Mladinske knjige (prvo je ilustriral Igor Šinkovec, drugo Tanja Komadina), kažeta avtorico, ki stavi na zgodbarsko nekonvencionalnost, v kateri bo kdo morda videl normalni modus otroškega oziroma mladinskega pripovedništva, kdo drug pa morda načenjanje problemskosti. Seveda je oboje pravzaprav odvečno predalčkanje, ki ne pove nič odločilnega o odličnosti obeh naslovov.
V Krasni zgodbi z dolgim podnaslovom Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda bralec spozna dvojčka iz družine Klobučnik, Klavdija z vzdevkom doktor Knjigca in Klementa z vzdevkom Koder. V pravljično lepem mestecu na prvi pogled ni pričakovati hujšega. Mama Klobučnik slovi po spretnosti izdelovanja najrazličnejših klobukov nenavadnih oblik, narejenih natančno po meri naročnika, nič manj mojstrski ni gospod Klobučnik, iznajdljivi kuhar, ki vedno ve, kaj ponuditi v veselje posameznega gosta.
Prav nobena motivacija ni potisnjena v ospredje, ko se zgodi, kar se zgodi: sinovoma je mama klobučarka napravila imenitna cilindra, prvi v njem nosi naokrog zvezek, črnilo in pero, drugi, Koder – mojster za gojenje, praženje in mletje kave – ročko s kavo in dvoje skodelic, ker se nikdar ne ve, kdaj človek sreča koga, s katerim je vredno pokramljati ob skodelici dobre kave.
Življenje gre naprej
V to idilo se zapiči nepričakovan dogodek: na poti v kavarnico Kodra piči na čelo komar, dan zatem ga začne tresti mrzlica, domači bedijo ob njem, mu brišejo potno čelo, dajejo piti slavni kutinov kompot, a bralca na dnu strani pričaka le še risba ptiča s klobukom v rokah in pod ilustracijo suho intoniran stavek: »Koder je čez nekaj tednov umrl.«
WTF, kaj hudiča, je nemara prva bralčeva reakcija na potek zgodbe, ki zavije mestece v lepljivo žalost in krivdo, v Krasnogradu pa tudi nič več ne diši po kavi ... dokler nekega jutra meščani ne ugotovijo, da poletna ploha rahlo diši po Kodrovi kavi in jih – tako se zdi nekaterim – z njo škropi ter povzroča »lahen, a nezmotljiv, vonj« po svoji kavi iznad oblakov sam Koder. Čas v mestecu lahko steče naprej, pot do novih simpatij je odprta, življenje, kot se reče s puhlico, gre naprej. Tudi tako je mogoče prebrati modrost te zgodbe.
Druga, obsežnejša, za potrpežljivejše bralce, Gospa s klobukom, postavi na oder robustno, manj običajno starejšo gospo, ki ugotovi, da se mora podati na potep, in se odpravi naokrog tako, da svojo papigo Aro Bello za začetek gladko pusti pred trgovino z malimi živalmi ... (no, pa se z njo tudi prav kmalu spet snide).
V tej zgodbi o gospe Ljudmili, upokojeni učiteljici šivanja, dami na kovčekmobilu, se nakopiči precej več dogodkov, ki pa tudi vsi (spreglejmo jih, da ne bo trpel suspenz) učinkujejo tako, da je idiličnost, če bi jo kdo že hotel opaziti, lepo in metodično sfižena, iz nje pa raje sije skromna modrost, da je biti malce in bolj drugačen, celo uporniški, vsekakor pa izviren, nekonvencionalen, povsem v redu, znosno, nemara edino mogoče – in da je tudi mladostniško iskanje vrednot in skakanje od dogodivščine do dogodivščine na tak rahlo frivolen, neobvezen, odprt način, a še zmeraj zavezujoč, mogoče edina prava metoda za odraščanje. Ali je to napačna ideologija, lahko presodi vsak sam.
Maša Ogrizek: Krasna zgodba
Sabina Burkeljca, Sodobnost, 08.12.2017
Maša Ogrizek, diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, recenzentka in pisateljica, je letos izdala dve knjižni deli za otroke/mlade: Gospo s klobukom spremljajo podobe Tanje Komadina, ki je za svoje delo prejela Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije, Krasno zgodbo pa je ilustriral Igor Šinkovec.
Naj se za začetek nekoliko pomudimo pri Gospe s klobukom. Glavna junakinja Ljudmila, upokojena učiteljica šivanja, se odloči, da ima dovolj ležernega (in dolgočasnega) vsakdana, ter se poda raziskovat svet. Je drugačna, unikatna, izstopajoča; ne samo po zunanjem videzu, na katerega ne da prav nič, temveč tudi po značaju – je topla, duhovita, rada pomaga in osrečuje. Ljudmila se pač ne pusti zmesti in sledi sami sebi, igro večine pa prepusti – večini. V zgodbi se pojavita dva pomembna predmeta – kovček in klobuk, slednji že v samem naslovu knjige –, ki na neki način predstavljata glavne ideje obeh avtoričinih knjig: pogum, drznost, drugačnost, svobodo, odštekanost, sprejetost, neodvisnost, unikatnost, samosvojost.
Klobuki igrajo nadvse pomembno vlogo tudi v slikanici Krasna zgodba, ki nosi zanimiv podnaslov: Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda. V Krasnogradu živi družina Klobučnikovih: mama, izdelovalka klobukov, oče kuhar in njuna sinova, dvojčka, Klavdij (imenovan dr. Knjigca) in Klement (po domače dr. Koder). Mama Klobučnik ima poseben dar: za vsakogar zna izdelati poseben klobuk, takšnega, da z njim sporoča, kdo je. Ideja v ozadju je jasna: spoštovanje človekove unikatnosti in edinstvenosti ter s tem povezano sprejemanje vsakega takšnega, kakršen je. Prav tako uspešen je pri svojem delu gospod Klobučnik, saj vselej točno ve, kaj ponuditi gostom, da jim bo najbolj teknilo. Oba izjemno uživata v svojih poklicih in s tem največ dasta svojim zadovoljnim strankam oziroma gostom. Prav tako edinstvena sta njuna sinova, ki imata popolnoma različni zanimanji: Klavdij je učenjak in pesnik, Klement pa vrtnar, ki se še posebej zavzeto posveča gojenju in kuhanju odlične kave v svoji znameniti kavarnici. Gospod in gospa Klobučnik obema otrokoma izkazujeta enako mero naklonjenosti in spoštovanja, kar je zelo pomembno za njuno uspešnost. Mama je tudi njima izdelala različna cilindra, pod katerima nosita eden zvezek, črnilo in pero, drugi pa ročko s kavo in skodelice. Povezanost družine, sprejetost otrok ter toplino njihovih medsebojnih odnosov pisateljica prikaže duhovito, toplo in nevsiljivo – kot skupnost različnih, ki se med seboj spoštujejo, svoj prostor naklonjenosti in sprejemanja pa delijo tudi z drugimi. Ni čudno, da imajo družino Klobučnik Krasnograjčani zelo radi, saj izžarevajo ljubezen in toplino. Tako kot oni imajo posebna pokrivala tudi preostali prebivalci tega mesta: učitelj Klicaj na primer nosi rdeč polcilinder z majhnim dimnikom, iz katerega se divje kadi, kadar učenci napišejo gdaj ali gdo.
Maša Ogrizek: Krasna zgodba
Alenka Štrukelj, blog Literarna lekarna, 22.07.2017
Pri založbi Miš je v začetku letošnjega leta izšla še ena čudovita slikanica Maše Ogrizek - Krasna zgodba, ki se ni izneverila svojemu naslovu. Tudi ta je, tako kot Gospa s klobukom, hvalnica življenju in presenečenjem, ki nam jih ponuja. Pa še nekaj: čudovito diši po kavi. Kdo se ji bo lahko uprl?
Govori o Klavdiju Klobučniku, imenovanem dr. Knjigca, ki je bil od nekdaj učenjak in knjigožer, ter njegovemu bratu dvojčku Klementu Klobučniku, imenovanem Koder, ki je "raje ril po zemlji, sadil rastline in tuhtal, kaj bi se dobrega izcimilo iz njih." Prihajala sta iz kraja Krasnograd, kjer je omamno dišalo po kavi, saj je Koder je med drugim na svojem vrtu gojil kavo in iz nje kuhal omamno dišeče napitke, ki jih je prodajal v svoji kavarnici, ob tem pa slastne krofe, ki so v sebi skrivali besedo, ki jo je zapisal dr. Knjigca. Obiskovali so jo vsi meščani Krasnograda in kot dober gostitelj je Koder poznal navade vsakega od njih. Nekega dne pa se je zgodilo, da je Koder v krofu našel listek z besedo "komar" in že nekaj trenutkov kasneje ga je dejansko pičil komar. In ta droben vsakdanji trenutek je v mestu Krasnograd povzročil pravo katastrofo. A potem se zgodi nekaj, kar stvari postavi na svoje mesto. Kaj to - nekaterim popolnoma spremeni življenje.
Picture
Maša Ogrizek je tudi s pričujočo slikanico prinesla svež veter v slovensko ustvarjanje za otroke. Pripoveduje o nepredvidljivosti življenja, ki se enkrat obrača v žalost, drugič spet v veselje. Govori o tem, da nič ni dokončno, da se stvari ves čas spreminjajo in čeprav se nam nek dogodek zdi popolna katastrofa in konec vsega smiselnega, nam že trenutek za tem življenje ponudi novo priložnost za dober posel, kreativno ustvarjanje, celo ljubezen. Zato nam ni treba obžalovati zamujenih priložnosti, niti žalovati za izgubljenim prijateljem, kajti za prvim vogalom nas verjetno že čaka nekaj novega, boljšega, prijetnejšega, celo vrednejšega.
Avtorica se tokom celotne zgodbe prav spretno poigrava z besedami in pomeni, kar daje zgodbi še dodatno dimenzijo. Vsa imena oseb in kraja ter ob tem uporabljene ključne besede se namreč začenjajo na eno in isto črko, kar povzroči, da te besede prav skočijo iz zapisanega besedila. To pa kar kliče k igri za opismenjevanje, v kateri se išče besede na isto prvo črko.
Ilustracije Igorja Šinkovca nas prestavijo v čas, ko so ljudje še nosili klobuke, ko so bile kavarne središče meščanskega življenja in so ljudje še verjeli v solidarnost in medsosedsko pomoč. Prepričljive in na čase hudomušne v sebi skrivajo vso zakladnico čustev, ki jo prinaša zgodba. Odraža jo uporabljena barvna paleta, kjer Šinkovec ob "veselem" delu zgodbe uporabi bolj živahne barve, medtem ko so v "žalostnem" delu te bolj zamolkle, izprane, puste.
Mašo Ogrizek lahko zaradi Krasne zgodbe in Gospe s klobukom nedvomno uvrstim med avtorje, ki bodo še zaznamovali otroštvo naših otrok in otrok prihodnjih generacij.
