Pobožal sem polje na desni

Vili se kot Shaukat El Telassani rodi v Damasku, oče ga, še ne desetletnega, iz neznanih razlogov loči od družine in odpelje v Palestino, kjer postane Jichak Hillel. Odločen, da se bo boril proti fašizmu in nacizmu, se na zadnji dan leta 1941 prijavi v Britansko armado. Pred nami je njegov dnevnik, dnevnik o vojaškem življenju pa tudi o iskanju ljubezni, občudovanju narave, iskanju svojega mesta v svetu. Kot vojak pride Vili vse do Italije, kjer že začne poganjati prve drobne korenine. Nato pa se mora s koncem vojne vrniti v domovino. Čez dobro leto se vrne. Z ladje, ki pluje proti Reki, uzre svojo ljubljeno Italijo. Ustali se v Kopru kot Vili Telassani in si ustvari družino. O svoji zgodovini nerad govori – za njim pa ostane drobna črna knjižica, njegov dnevnik.

A dnevnik predstavlja le del pripovedi. V drugem, leposlovnem delu je Barbara Cerar dala glas Vilijevi hčerki, hčerki, ki je ni nikoli spoznal. So se drobne korenine ob odhodu prehitro pretrgale? Iz okruškov redkih dokumentov in domišljije je stkala nežno podobo – podobo sanj in pričakovanj, iskanja ljubezni, ki včasih butnejo ob trdo steno realnosti. Vili in Rita se nazadnje srečata v knjigi.

Dnevnik Vilija Telassanija je iz hebrejščine prevedel Klemen Jelinčič Boeta, za prevode kratkih odlomkov iz arabščine je poskrbel Khalid Oshish, za prevode iz italijanščine in angleščine pa Vilijev vnuk Liam Hlede. Množica jezikov nakazuje tudi avtorjevo razpetost med različne kulture, med katerimi išče svoje mesto v svetu. Dnevnik – avtentičen vpogled v burno dogajanje v času 2. svetovne vojne, se prepleta s tenkočutno pripovedjo Barbare Cerar, ki da glas Vilijevi hčerki, v romanu poimenovani Rita Asto.