Poklon Ukrajini

Erik Valenčič je med marcem 2022 in januarjem 2023 štirikrat obiskal Ukrajino, bližje in bližje bojni črti. Nato pa znova maja 2025, ko ga je pot vodila čez Stari Sambir, Čerkasi, Harkiv, Slavjansk, do fronte v Doneški oblasti, v Mikolajiv, Herson in Odeso.

Odločil se je, da tokrat o vojni ne bo samo poročal, temveč pomagal strani, ki jo razume kot napadeno in šibkejšo. V Ukrajino je vozil humanitarno pomoč, hkrati pa na svoji poti spoznaval njene prebivalce in druge prostovoljce – od blizu. Spremljal, kako jih vojna (počasi) spreminja. Boštjan Videmšek, avtor spremne besede, ki jo piše kot eden redkih, ki lahko razumejo, kaj takšno vračanje v vojno pomeni, tako svoje besedilo zaključi z besedami:

»Erik Valenčič je novinar. Gre na teren. Naredi zgodbo. Pomaga ljudem. Razmišlja. Bere. Preverja. Dvomi. Se stalno izobražuje. In se vrne domov, kjer ga najeda občutek krivde; tudi krivde preživelega z (najmanj) nastavkom sindroma posttravmatske motnje – ne, nikoli se ne vrne iz vojne. Zato se kmalu vrne na teren. S polnim kombijem pomoči in, vedno znova, polnim srcem. Na vsaki novi poti v vojno se svet začne znova. Najbolj živi smo, ko je smrt najbližje.«

Erik Valenčič je v letu 2025 prejel štipendijo Ministrstva za kulturo, ki je sofinancirala njegove aktivnosti v tem letu in soomogočila tudi pripravo knjige.

Pred bralci je knjiga, ki nam odstira del sveta, v katerem živimo. Trpko realnost, ki jo, ker je tako lažje, poskušamo spregledati. In luč, ki lahko posije, če je ne.