Ali izgubljenemu človeštvu lahko pomagajo zemljevidi?

Miš založba, ki vsak mesec potrpežljivo čaka na moje besedilo in ga potem prijazno deli med vas, je konec prejšnjega meseca praznovala 20 let, za kar jim ob tej priložnosti še enkrat iskreno čestitam in želim še veliko uspešnega dela.

Presenečen sem bil, ko je Boštjan Gorenc - Pižama, ki je dogodek spretno in humorno povezoval, omenil, da se je zgodba založbe Miš pravzaprav začela z zemljevidi. In kar hitro me je odpeljalo v preteklost, v osnovnošolske čase, ko sem pogosto odšel v lokalno knjigarno in si tam kupil kakšen zemljevid oziroma kot smo jim takrat rekli – karto. Najrajši sem kupoval karte hribov in gora, ki jih nisem nikoli uporabljal, sem jih pa rad gledal. Enako rad sem imel tudi atlase, s prsti sem potoval po poteh in si v domišljiji slikal raziskovanja meni tako zelo neznanih in še toliko bolj oddaljenih dežel. Knjige Julesa Verna o pogumnih raziskovalcih so mojo domišljijo le še podžigale.

Želja po potovanjih je bila vedno zelo močna in sploh v srednji šoli sem si govoril, da bom, ko bo le mogoče, potoval. Prav s tem namenom sem se vpisal na Srednjo šolo za turizem, saj sem se želel opremiti z znanjem o tujih deželah, zgodovini, umetnosti in umetnikih, geografskih značilnostih, želel sem se naučiti še kakšen tuji jezik, pa so nas pravzaprav bolj učili za ekonomiste kot pa za popotnike. Nekaterim je sicer tudi to znanje prišlo prav, meni je iz tistega sicer krasnega obdobja ostalo ogromno lepih spominov in izjemnih ljudi, s katerim sem še danes v stikih. In čeprav smo takrat za nekaj dni obiskali Benetke, Salzburg, Dunaj in Budimpešto, so našo željo, da bi se sami odpravili v Pariz, v kali zatrli, je pa vsaj moj razred odšel v San Marino. Nekaj je bilo, ampak to niso bila tista potovanja, ki si jih mlad človek želi. Od muzeja do cerkve, do spomenika in nazaj do kakšne cerkve, pa na avtobus in naprej. Dolgčas! Jaz sem želel, hotel več. Nekega dne bom šel, sem si govoril – v Berlin, Amsterdam, London, Pariz, v Švico, Beograd, končno bom videl Gibraltar, kot sem ga občudoval v atlasu in potem prek Atlantika v ZDA. No, nisem vedel, da bom na ta »ko bo le mogoče« in »nekega dne« čakal vse do svojega štiridesetega leta in pravzaprav še vedno čakam. Pred leti sva s sedaj bivšo soprogo nekaj dni raziskovala Sarajevo, kasneje London in z otrokoma sem pred kratkim spoznal delček Pariza, si pa seveda želim še. Nekega dne …

Ampak naj se vrnem na zemljevide – tudi oče je imel v avtu vedno skrbno zložene avtokarte, ki pa jih ni nikoli uporabljal. Včasih, ko smo kam šli in smo šli tja prvič, smo »potovali« po ljudskem pripovedovanju – »na tretjem križišču desno, pri hiši, kjer bo pritekel ven velik nemški ovčar, še pelješ naravnost, potem je pa res nepregleden ovinek in visoka živa meja, tam greš desno in potem pelji naravnost … tam bo sicer en odcep, ampak še vedno pojdi naravnost in ko prideš do bencinske črpalke, si že skoraj tam …« Pravzaprav nekakšen garmin, ki pa si si ga moral zapomniti. Ko sem se s takimi očetovimi navodili (z dodatkom, kje moram pritisniti na plin, da bom z avtom prišel v kakšen klanec) prvič sam peljal na morje, sem bil prepričan, da je večja verjetnost, da se znajdem kje v osrčju Hrvaške kot pa v Umagu.

Navadil sem se – in tu gredo, tokrat žal, zasluge spet očetu, orientirati po kakšnih stavbah oziroma čem specifičnem. Ko je pri delu doživel – in predvsem na srečo, preživel hudo delovno nesrečo (zato tisti žal, ker je bila nesreča res grozna!) in lep čas ležal v eni od bolnišnic ljubljanskega UKC-ja, smo se iz Kamnika vozili k njemu na obisk, z vlakom, avtobusom, saj nihče drug ni imel izpita. Nekajkrat sem šel tudi sam in da se v tem ljubljanskem labirintu ulic nisem izgubil, sem opazoval okolico in si po izveskih, trgovinah ipd. zapomnil, kje desno in kje levo ter kdaj sem skoraj na cilju. In že od takrat imam v sebi to, da moram od doma pravočasno, da pridem pravočasno tudi na cilj. 

Danes imamo aplikacije, v katere vpišeš, kdaj moraš biti na cilju in ti povedo, kdaj moraš od doma. Če greš z avtom, boš potreboval toliko časa in kje te najbrž čakajo zastoji. Če uporabljaš javni prevoz, ti pove, na katero linijo in postajo moraš, kdaj in kje prestopiti in priznam – brez tega bi bili zadnjič v Parizu goli in bosi. In seveda, tudi če greš peš, te usmerja, če spremeniš pogled, ti pokaže celo stavbe, ki so v tvoji bližini. V dneh, ko vi berete ta zapis, jaz najbrž pohajkujem po Julijskih Alpah in Triglavskem narodnem parku in obujam spomine na čase, ko sem se po teh poteh sprehajal s prstom, ko sem drsel po veliki, čez celo kuhinjsko mizo razgrnjeni karti. Res pogrešam te čase, saj se mi zdi, da je bilo vznemirjenja pred nepričakovanim veliko več. Otrokoma zadnjič v Parizu nisem mogel razložiti, kako sem petnajst let nazaj po bavarski prestolnici taval z velikim mestnim zemljevidom v rokah, ker Google Maps niso obstajali in niti telefoni niso bili tako pametni. In ne, nista si znala predstavljati, da bi tako raziskovali Pariz. Cenim to, da znata sesti in v roke vzeti klasično knjigo in ko vidim vznemirjenje v njunih očeh, ko je knjiga še zavita in potem prostor zavzame vonj črnila. Skušam biti v njuni bližini, ko domov prinesem kakšno novo vinilno ploščo, jo previdno odvijem, skupaj občudujemo ovitek, pa besedila in zahvale, ploščo položim na gramofon, da zapresketa in se potem zasliši glasba. Niso vse le telefoni, slušalke, prenosni zvočniki in računalniki.

Digitalizacija je super, ampak zdi se mi, da smo kot družba izgubili stik s pristnostjo, s samim seboj. Mar nam res zadostuje že klik? Meni ne. Tudi emoji objema ali poljuba me niti približno ne razveseli in razsvetli tako zelo kot tisti pravi objemi in poljubi.