Pot kot navdih

Ali je bila za navdih pot ali je bil navdih pravzaprav cilj? Spet malo filozofiram, ampak ker sem trenutno v zelo ustvarjalnem obdobju, sem se začel malo spraševati, od kod ta nenaden val navdiha? Nove in nove ideje dobesedno bruhajo iz mene, zares veliko pa uspem tudi dejansko zapisati in preliti v konkretno.

»Kako se začelo je in pa kdaj,« sta se pred leti spraševala Slon in Sadež v svojem Raperju. Zase lahko rečem, da je bilo to poletje vsekakor prelomno. Popolnoma drugačno od lanskega, ko so nas vse šokirale katastrofalne poplave. Letos sem se prvič odločil, da z otroki dopusta ne bom preživel med posedanjem, poležavanjem, praženjem in kar je še teh dejavnosti na kakšni preoblegani plaži ob Jadranskem morju. Tudi otroci (prav prav, najstniki) so izrazili željo, da bi pa letos radi kaj videli. Prva ideja je bil London (predrag), druga vzhodna Evropa z Auschwitzem (zavrnjeno s strani otrok), tretja Nizozemska ali Toskana (nihče ni točno vedel, zakaj) in potem sem se odločil (kot starš moraš na neki točki narediti demokraciji konec), da bomo šli po državah bivše Jugoslavije. V nekem trenutku sem razmišljal celo o možnosti, da bi obiskali vseh šest bivših prestolnic in spotoma prečkali še Albanijo, ampak sem hitro ugotovil, da je za kaj takega deset (pa tudi štirinajst) dni odločno premalo in da bomo preveč časa porabili v avtu. Pa že tako smo ga!

Potem me je skoraj malo prehitel čas in tri tedne pred načrtovanim odhodom sem začel šele iskati prenočišča, v enem popoldnevu vse uredil in pot je bila začrtana. Plitvička jezera, spanje v Bihaču, park ob reki Uni in pot do Splita, kjer spimo in se odpravimo v Mostar, tam prespimo in gremo za nekaj dni v Sarajevo ter nato še za nekaj dni v Beograd. Pa smo šli. Seveda v najhujši vročini, a tako smo res lahko videli skoraj vse, kar smo želeli. Težko rečem, kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Vsaka stvar zase je bila zanimiva, drugačna in lepa. Marsikje sem bil tudi sam prvič, košček Sarajeva in Beograda sem poznal, otrokom je bilo bolj ali manj vse precej tuje in novo. Vožnja je bila naporna – ceste niso ravno popolne, temperature so redko padle pod trideset stopinj in bili so klasični filmski trenutki, ko smo se spraševali, če smo se izgubili v prostoru in času. Svoje muhe sem imel jaz in neverjetne prebliske so imeli najstniki, ampak ko danes pogledam na tistih skupnih deset dni, smo se imeli res lepo in zame je bil to eden najlepših dopustov. Seveda na skrivaj že malo razmišljam o prihodnjem letu. Okolica reke Une, pa potem Jablaniško jezero z okolico … ja, tam bi si želel preživeti več časa.

Ta dopust je bil tudi eden tistih, ko sem res malo bral. Domov smo se sicer vrnili s petnajstimi novimi knjigami. Zanimivo je, da knjige v Bosni in Hercegovini niso tako zelo poceni kot so v Srbiji. Vsaj glede na standard posamezne države ne. V Srbiji lahko roman v trdi vezavi, angleško ali srbsko različico, dobite za približno 15 evrov, mehka izdaja je še kakšnih pet evrov cenejša. Cene, o kakršnih lahko pri nas seveda samo sanjamo, ob tem, da prevode izdajajo veliko hitreje kot mi. V Bosni mi je bilo všeč, ker knjige lahko kupiš na ulici, te so sicer malenkost cenejše kot tiste v knjigarnah, cene pa nekje med srbskimi in našimi, ob tem, da se v Bosni kaj hitro občuti razlika, kje se nahajate in relativno ugodne cene v markah se prelevijo v evrske.

Začel sem v Mostarju, nadaljeval v Sarajevu in končal v Beogradu – s čim? Z branjem čustvene biografije oz. vodiča po delih panonskega mornarja Đorđa Balaševića. Đoleta obožujem – njegovo sposobnost pripovedovanja zgodb skozi pesmi, lahkotnost, življenjsko filozofijo, v kateri je na prvo mesto vedno postavljal ljubezen. Pot do uspeha ni bila lahka, pogosto je bil nerazumljen ali napačno interpretiran, a je vztrajal na svoji poti in sledil sanjam. In tako pridem do morda najpomembnejše knjige, ki sem jo prebral to poletje – V elementu Kena Robinsona. Knjigo mi je predlagal moj najstarejši sin (to niso prav pogosti primeri, saj po navadi knjige jaz predlagam njim) in čeprav se ti zdi, da je nekje med strokovnim branjem, »new age« pranjem možganov marketinških gurujev in čisto običajnem nakladanjem, se ti določene stvari vseeno usedejo. Kaj je sploh element in zakaj ga je pomembno odkriti in potem tudi negovati? Kar nekaj zanimivih in zelo znanih primerov naniza avtor, vključno s svojim. In potem sem se seveda začel spraševati, kaj pa je moj element? Ali sem zadovoljen v službi, ki jo opravljam oz. z delom, ki ga opravljam? Ali je moje življenje, kjer mora biti in želim, da je? Seveda sem se malo sprl sam s sabo (kar počnem kar pogosto), ampak prišel nekje vmes do dela, ko Robinson razlaga, da element ni nujno nekaj, od česar moraš ti živeti. Torej je to lahko neka strast, nek hobi, ki te veseli in izpopolnjuje in s katerim se pač ukvarjaš v prostem času. Če rad igraš košarko, se ni treba obremenjevati, da boš naslednji Luka Dončić, lahko pa si najdeš klapo in z njimi vsak teden odigraš uro ali dve košarke in počutil se boš odlično. In če še tako rad pišeš, je zelo majhna verjetnost, da boš prav ti naslednji npr. Tadej Golob, ni pa nemogoče.

Seveda sem odkril, da je moj element pisanje. Ker mi to predstavlja sprostitev, ker v tem uživam in ko napišem nekaj, pa čez čas to preberem, sem res ponosen. Od vsega, kar sem v življenju napisal – članki, blogi, recenzije, intervjuje, knjige … sem v dvajsetih letih zaslužil najbrž za kakšen star rabljen avto. Z drugimi besedami: da sem malo lažje dihal. Ampak se s tem sploh ne obremenjujem, ker me pisanje pravzaprav ne stane prav veliko. Začel sem z listom papirja in kemičnim svinčnikom, nadaljeval s pisalnim strojem, stacionarnim računalnikom, zdaj pa dejansko pišem na oziroma v  takorekoč vse. Ideje dobim v najbolj nenavadnih trenutkih in tudi na neobičajnih mestih. Na srečo imam telefon skoraj (zakaj skoraj – ker ga pod tušem nimam, pa največ idej dobim prav tam) vedno pri sebi. Od konca julija do začetka jeseni sem tako prišel na idejo in napisal pet zgodb za otroke, ena poučna pravljica je tudi izšla in čisto mimogrede se mi je nabralo še kakšnih deset novih idej. In včasih potrebujem zgolj nekaj dni, da ideja postane dejanska zgodba. Lahko bi rekli, da sem v elementu.

Mogoče je naše družinsko potovanje kakšen element prebudilo tudi v mojih treh najstnikih – Taras bo mogoče nehal sanjariti o profesionalni športni karieri in začel še bolj uživati v kuhanju, Vita zna najti svoj umetniški izraz, Adam pa bi najbrž lahko postal lovec na zastonj WIFI omrežja. Čudovito se je bilo povezati z njimi, se smejati in jokati, prepirati in se čuditi. Še leto ali dve oziroma zelo hitro, pa bom lahko potoval le še sam, ampak če kaj, vem, da lahko. Vem, da lahko skupaj in vem, da lahko tudi sam. Tudi ta element je pomemben, saj sem ga ponovno našel – kolikor toliko svobodno odkrivanje sveta.