Že kar nekaj časa je preteklo od mojega zadnjega branja kakšnega sodobnega mladinskega romana. Potem pa me je knjižna blogerka Urška Bračko povabila k sodelovanju in pogovoru o romanu Smrt ni hec, švedskega avtorja Karla Modiga. V branje sem se podala brez večjih pričakovanj. V preteklosti so me mladinski romani že razočarali, saj se zgodi, da določene zgodbe pač prerasteš, vendar Smrt ni hec ni ena izmed takšnih zgodb. Knjiga se me je močno dotaknila in branje me je popeljalo na čustveni vrtiljak, iz katerega sem stopila s solzami v očeh.
Kdo pravzaprav je Karl Modig? Karl je rojen leta 1994 in živi v Stockholmu. Ko ne piše študira mednarodne odnose in pripravlja svoj stand up prvenec. S svojim prvim mladinskim romanom je debitiral leta 2016, Smrt ni hec pa je izdal leta 2018.
Josef je star devetnajst let in živi v stanovanju skupaj z bratom Aleksandrom in sestro Natašo. Potem pa tam ostaneta le še on in Nataša. Dneve preživlja ob pisanju šal, večere ob popivanju s prijatelji, noči v posteljah deklet, katerih imena se zjutraj ne spomni. Govori o vsem, le o Aleksandru ne, skrbi za svojo sestro, ki sploh ne vstaja iz postelje. Počasi, korak za korakom, se sooča s smrtjo v družini, čeprav se ves čas poskuša iz nje norčevati.
»Je bila danes zunaj?« vpraša mama, ko vstopiva v stanovanje.
»Že dolgo ni bila zunaj.«
Pred tremi tedni sem Natašo našel na tleh in od takrat skrbim zanjo. Včasih spi. Včasih pije kakav. Večinoma pa nepremično leži v svoji postelji. Mislim, da se niti oprhala ni več kot dvakrat. Ko naj bi kaj naredila, jo moram držati za roko.
Smrt ni hec je roman o žalovanju. Proces žalovanja je za vsakega drugačen in ni potrebe, da bi vsi žalovali na enak način. Ni pravilnega ali napačnega načina za ta proces. Nam pa roman vsekakor pokaže, da je pomembno, da se s smrtjo soočimo, da o njej govorimo, kar Josefu na začetku ne uspeva najbolje. Vseskozi ga muči tudi občutek krivde. To se odraža v potlačeni jezi, agresiji, paničnih napadih ter navsezadnje v popivanju in iskanju priložnostnega seksa.
»Včasih imam težave z dihanjem. Lahko se pojavijo kadar koli. Ko pripravljam zajtrk, ko pišem šale, ko se trudim, da bi zaspal. Zdi se, kot da moje telo pozabi, kako deluje dihanje, in naredim lahko le to, da se zastrmim v steno.«
Navdušena sem nad podobo Josefa, ki jo je ustvaril avtor. Josef je hkrati močan in krhek. Ob njegovi skrbi za Natašo sem se ves čas spraševala, ali se zaveda, da bi pomoč potreboval tudi sam. Ker je najemnino za stanovanje treba plačevati kljub tragediji v družini, si Josef najde službo spremljevalca sedemletne deklice Ofelie v šoli, kjer ji pomaga pri pouku. Preko njegove službe se nam še bolj odkriva Josefova nežnejša plat in njegova empatičnost.
» Ni ravno veliko, vendar mislim, da me je Nataša po dolgem času vprašala, kako sem. Začutim težke besede v sebi, kako obtičijo v grlu, čeprav hočejo ven. Noč, ko je Aleksander prišel domov z mokrimi čevlji. Zadnje jutro. Kako je, če moraš skrbeti za šolanje nekega otroka, kako je spati z nekdanjo punco, kako je če ne moreš govoriti.«
Ob branju pa sem razmišljala tudi o tem, kako ljudje dojemamo smrt. Se o njej dovolj pogovarjamo, ali si raje zatiskamo oči in se delamo, da je ni? Ob tem se spomnim na odlomek iz romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu Elif Shafak, ki pripoveduje o tem, da smo Evropejci smrt izrinili iz naših življenj, pokopališča v večini krajev ležijo na obrobjih mest, daleč od oči, daleč od srca?
Konec koncev pa je to tudi zgodba o družini. O družini v kateri so vsi živeli en mimo drugega. Ali je lahko tako tragičen dogodek, kot je smrt, tudi nekaj kar družino utrdi in jo bolj poveže? O tem govori tudi krasna spremna beseda romana, ki jo je napisala klinična psihologinja prof. dr. Onja Tekavčič Grad.
Veliko vlogo v romanu pa ima, kot že sam naslov pove, tudi humor. To je Josefov ventil, preko katerega spušča svoje frustracije, kar je zelo pomembno pri njegovem procesu žalovanja in prebolevanja izgube svojega brata. O pomenu humorja v težkih situacijah in drugih tematikah povezanih z romanom sva se z Urško pogovarjali tudi v spodnjem videu, ki je objavljen na njenem youtube kanalu:
Urškino recenzijo knjige Smrt ni hec pa najdete tukaj.
Izražanje čustev je jezik, ki se ga moramo naučiti. Upam si trditi, da je težji od vseh jezikov, ki sem se jih kdajkoli učila (čeprav se mi je tudi ruščina zdela precej težka, no :D). Roman Smrt ni hec nam to izvrstno predstavi in ker to ni zgolj problem najstnikov, ta roman priporočam tudi vam, bolj odraslim.
Zahvaljujem se založbi Miš za recenzijski izvod romana. Trenutno ga lahko v sklopu slovenskega knjižnega sejma kupite s 15 % popustom (klik).
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Naslov: Smrt ni hec
Avtor: Karl Modig
Založba: Miš
Leto izida: 2020
Št. strani: 184
